Intervju / Klara Skubic Ermenc, pedagoginja: Šola bi morala biti prostor, ki odpira poti do znanja, ne da jih omejuje

Na začetku leta se je v javnosti pojavila peticija, ki je zahtevala radikalne spremembe šolskega prostora, odpravo nacionalnih preizkusov znanja, opustitev domačih nalog. Politika se je na zahteve iz peticije odzvala, minister je sprejel avtorje, napovedal reforme, začela naj bi nastajati nova Bela knjiga. Vendar zdravorazumski očitki, splošno priznana dejstva, ki jih navajajo zaskrbljeni starši, niso podkrepljeni z dejstvi, ki jih razkrivajo mednarodne primerjalne raziskave – pred dnevi jih je predstavil Pedagoški inštitut – o šolskih sistemih. Slovenski učenci se morda res počutijo obremenjeni, a po številu ur, preživetih v šoli, se ne razlikujejo od drugih. Razlikujejo pa se po tem, da v šolo ne hodijo radi, da zanjo niso motivirani, da v učenju ne najdejo veliko smisla.

Zakaj je tako? Kakšni so lahko razlogi? O tem smo se pogovarjali z dr. Klaro Skubic Ermenc, predsednico Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije in izredno profesorico za primerjalno pedagogiko na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

V šoli vre, podpisujejo se peticije, ministrstvo vabi k javni razpravi, raziskovalci sklicujejo tiskovne konference, dajejo izjave, minister obljublja novo Belo knjigo. Kako to razumete?

Ne mislim, da v šoli zares vre, ne gre za krizo šolstva. Tisto, čemur pravite vrenje, je posledica sporne peticije, katere avtorji vidijo problematiko na "poenostavljen" in "zdravorazumski" način. Ravno zato so bili deležni pozornosti medijev in drugih staršev. Obstajajo tudi druge skupine, recimo Zveza aktivov svetov staršev Slovenije, ki se s šolstvom ukvarjajo bolj sistematično, iščejo podatke, predlagajo spremembe, pa take pozornosti in političnega odziva niso deležne. Tudi ko kakšna strokovna skupina pripravi odziv na predlog sprememb v šolah, se o tem praviloma ne razpravlja, če pa že, se išče konfrontacija, ne soglasje. Kolega dr. Zdenko Kodelja ima prav, ko pravi, da nam v Sloveniji manjka kultura razpravljanja, da bi v razpravi merili argumente, ne moč. Popolnoma razumem, da se mora ministrstvo za izobraževanje odzvati, ko se pojavi takšna peticija s toliko podpisi, bolj nenavadno pa je, da se ne odziva, ko se pojavljajo tehtnejši argumenti, kot da bi strokovnjaki bili podrepne muhe, ki ves čas nekaj tečnarijo. Odsotnost odziva in razprave je povezana s tem, da ministrstvo za izobraževanje že leta nima resne strateške vizije razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema, kar je povezano tudi z odsotnostjo močne strokovne ekipe, ki bi znala razmišljati onstran mandata štirih let. Kadrovska politika, ki daje prednost politični pripadnosti in ne strokovnosti, je ena od težav našega šolstva, ki se ponavljajo iz mandata v mandat.