Migranti smo vsi

Dr. Bernard Brščič v enem od »lucidnih« televizijskih nastopov ob ustanavljanju svoje skrajno desne stranke Domovinska liga patetično ugotavlja, da večkulturnost spodkopava temelje evropske civilizacije.

Kakšna sveta preproščina, kakšna duhovna beda in predvsem zabloda. Neverjetno za takega »intelektualca« … Gre za popolno podcenjevanje inteligence dobronamernih razgledanih in »načitanih« Slovencev ter pihanje na dušo potencialnemu volilnemu telesu omejenih nestrpnežev, šovinistov in ljudomrznežev, ki življenja niso nikdar razumeli niti v popolnosti izkusili.

Migranti smo vsi …

Kolegica se je pred kratkim odločila gensko testirati, saj jo je zanimalo, od kod pravzaprav izvira. Rezultati so bili nekako pričakovani, a hkrati presenetljivi. Ima kar 73 odstotkov vzhodnoevropskih genov. Zanjo bi lahko rekel, da je navadna Slovenka, nobenih znanih ruskih prednikov nima, vsaj sama ne ve zanje. To verjetno pomeni, da smo Slovenci, migranti torej, res prišli v 7. ali 8. stoletju »s trebuhom za kruhom« na ta prostor iz daljnih ruskih step. Ona sama prav gotovo ni nekakšen reprezentativni statistični vzorec, vendar bi gensko testiranje večje slovenske populacije najverjetneje pokazalo podobno sliko.

Nobene sledi o kakem keltsko-venetskem dednem materialu ni bilo zaslediti. Keltsko-venetska teorija o izvoru Slovencev patra Tomašiča z Dunaja, Joška Šavlija in Mateja Bora iz časov pred bliskovitim razvojem in komercialnim vzponom genetike torej pade na celi črti. Očitno Karantanci nismo bili neka »višja rasa« oziroma osamljen otok med južnimi Slovani, kot si je marsikdo želel in domišljal, pač pa preprosti pastirji, pravzaprav »barbari« z Daljnega vzhoda. Migranti torej, in sicer slovenski migranti …

Homo sapiens se je pred približno 80 tisoč leti začel seliti oziroma migrirati iz vročih in negostoljubnih afriških savan proti severu, v Evropo in Azijo. Tam je naletel na staroselce neandertalce in jih postopoma iztrebil, saj je bil sposobnejši in uspešnejši v neizprosni tekmi za hrano in življenjski prostor, zadnje znanstvene raziskave pa celo kažejo, da sta se rasi medsebojno mešali in tudi razmnoževali, kar je do sedaj v akademskih krogih veljalo za nekaj bogokletnega, nezaslišanega in komaj verjetnega. Očitno je torej potekala nekakšna asimilacija naših manj razvitih bratrancev. Omenjena kolegica, Slovenka, ima namreč v svojem genskem zapisu tudi odstotek neandertalskih genov, čeprav je doktorica znanosti. In to zelo uspešna. Kaj takega!?

Veliko stoletij kasneje je tako opevana evropska civilizacija ponovno pokazala migrantske težnje, ko je začela pošiljati viteze križarje v obljubljeno Sveto deželo, kjer pravzaprav niso imeli kaj iskati in početi (podobno kot ne Američani v Vietnamu, le da iz nekoliko drugačnih razlogov). Vendar je bilo vse nasilje, razdejanje in gorje, ki so ga tam povzročili, v zgodovini vedno opravičevano z vero ter višjimi duhovnimi cilji in poslanstvom. Na tem mestu se ne bom spuščal v podrobnosti, saj o njih lahko vsak, ki ga ta materija zanima, bere danes že v Wikipediji na svetovnem spletu.

Evropejci smo bili v celotni zgodovini svoje tako opevane civilizacije migranti, in to agresivni in predvsem nepovabljeni.

Kmalu je prišlo obdobje močne prevlade imperializma in »plemeniti Evropejci« so, spet pod krinko vere in dobrodelnosti, sklenili, da pošljejo svoje krščanske misijonarje po svetu, da prenesejo tako opevano kulturo, edino resnično vero in umetnost neukim »divjakom« in jih tako spreobrnejo in »počlovečijo«. Kaj se je zgodilo nato, ve vsak malce bolje obveščen in radoveden osnovnošolec. Indijance v obeh Amerikah in Aborigine v Avstraliji so belci skoraj iztrebili, naštevanju vseh drugih primerov pa verjetno ne bi bilo nikdar konca. Da o bogatenju Evropejcev na račun manj »tehnološko« razvitih kultur niti ne govorimo. Evropejci smo bili v celotni zgodovini svoje tako opevane civilizacije migranti, in to agresivni in predvsem nepovabljeni. Zgodovinskih dejstev pač ni mogoče spremeniti, se pa dajo preprosto preveriti, različnim interpretacijam in različni logiki nekaterih skupin in posameznikov navkljub.

Evropska cerkev se je, kot je znano, na domačem terenu mimogrede »pozabavala« še z inkvizicijo in lovom na čarovnice, saj ji je bilo izključevanja drugačnih drugod po svetu, za utrjevanje svoje oblasti in predvsem bogatenje, očitno premalo.

In kaj se dogaja danes? Isto, le bolj perfidno. »Razviti« in bogati narodi brezskrupulozno izkoriščajo manj razviti svet in si nesramno ter vase prepričano jemljejo pravico močnejšega, poklicanega in »sposobnejšega«. V Sloveniji pa se bojimo nekaj sto migrantov z Bližnjega vzhoda, iz Severne Afrike in Azije, ki so pribežali k nam v upravičenem strahu za življenje, ker so doma izgubili vse, kar so imeli, in so v bogatejši Evropi skoraj brez izjeme pripravljeni delati, saj si želijo bolje živeti. Kdo pa si tega ne želi? To je eden najosnovnejših nagonov v naravi, nagon, ki omogoča preživetje vrste in s tem ohranitev življenja na zemlji. Na podeželju »naše lepe deželice« večina prebivalstva migranta, splošni histeriji navkljub, »v živo« sploh še videla ni … Pri nas prej srečaš medveda kot Afganistanca, Sirca ali Iračana … Pred tedni se je v medijih razširila novička, da naj bi bil »migrant« menda poskušal posiliti neko Slovenko. Morda res, v vseh nas ljudeh je še vedno nekaj demoničnega, prvinskega in animaličnega, včasih še podkrepljenega s frustracijami in alkoholom, vendar sem prepričan, da je v istem obdobju vsaj dvajset »slovenskih kerlcev« posililo kako slovensko gospo ali gospodično. Morda pa je vseeno prav, da se ti, vsega obsojanja vredni primeri merijo z »različnimi vatli«.

Kdo pa je pomagal soustvarjati »ameriške sanje«? Kitajci, ki so v 19. stoletju gradili železniške proge, Irci, ki so bili najmočnejši in najbolj zanesljivi fizični delavci, Italijani in Španci, ki so Američanom ponudili »kulturo nebrzdanega užitka«, Afroameričani, ki so belcem podarili kulturo jazza … Verjetno je ravno v jazzu potekalo največje mešanje ras, različnih idej, neskončnega iskanja človeške strpnosti in duhovnosti prek glasbe in življenja, spoštovanja drugačnosti, medsebojnega plemenitenja in sožitja. V Ameriki lahko podobno ugotovimo za stotine drugih narodov in narodnosti, predvsem Judov, ki so s pridnim delom in neskončnim potrpljenjem pomagali pripeljati Ameriko tja, kjer danes je.

Kdo pomaga soustvarjati evropski »tehnološki čudež«? Na deset tisoče genialnih računalniških programerjev in drugih tehnoloških strokovnjakov iz Indije, Pakistana in od drugod, brez katerih bi se notorično natančni, strogi in rasno »čisti« Nemci utopili v svetovnem povprečju. Tudi brez Turkov in Balkancev Nemčija ne bi bila, kar je.

Kulture se morajo med seboj mešati, oplajati in učiti druga od druge, sicer bo človeška vrsta izumrla še v tem stoletju. To neizpodbitno dejstvo, že kar žalostno resnico pozna vsak vsaj malce naravoslovno ali družboslovno izobražen, trajnostno naravnan posameznik, saj ni v živalskem in rastlinskem svetu popolnoma nič drugače. V naravoslovju poznamo strokovni izraz, bolje rečeno pojem, ’heterozis’, ki pomeni načrtno križanje posameznikov s čim bolj različnimi lastnostmi oziroma genotipom. Potomci takih staršev so najpogosteje evolucijsko uspešnejši. Celo na Zahodu najbolj znani japonski pisatelj Haruki Murakami, je s svojim izrednim poznavanjem večine svetovnih kultur dal zgled pregovorno zaprtim, vase zagledanim in samozadostnim Japoncem, ko jih je opozoril, da je le večkulturnost ključ, ki odpira vrata novim generacijam in preživetju vseh nas, zemljanov.

Če bi človeška civilizacija začela vsaj nekoliko bolj gojiti ljubezen, sočutje, strpnost, potrpežljivost, empatijo, altruizem in občutek za lepo in dobro namesto sovraštva, nestrpnega hujskaštva, izključevanja drugih in drugačnih na osebni ravni ter narodni ali rasni podlagi, bi nam bilo na tem čudnem, krivičnem svetu vsem lepše. Vendar smo zemljani očitno še vedno tako nerazvita in »primitivna« biološka vrsta, da se iz bolečih izkušenj in zgodovine ne naučimo ničesar. Raje jo ponavljamo, ker to od nas zahteva najmanj intelektualnega in miselnega angažmaja. Vsaka sprememba je za nas očitno prenaporna in preboleča, vizionarje in napredne pronicljive ume pa označujemo za nerealne sanjače in »premaknjene« čudake.

Neki naš znani satirik je nekoč dejal, da »parole«, predvsem populistične, najmočneje odmevajo v neukih, praznih glavah. Iskreno upam, da jih v naši »dolini Šentflorjanski« vseeno ni preveč, spoštovani gospod Brščič.