Doku o Jožetu Dolmarku.

Pri Jožetu Dolmarku – cinefilu, cineastu, pedagogu, liriku, moralistu, panoramistu, fabulistu, pasažerju – si imel vedno občutek, da je videl le filme, ki so ga poklicali. Če bi bil literat, bi v pisanju posvetil v svoje knjige bolj užival kot v samem pisanju knjig. In če bi bil glasbeni kritik, bi pisal liner notes, v katerih bi vedno poudaril, da tega ali onega albuma brez njega – in brez njegove ljubezni – sploh ne bi bilo. To, da je zrasel na meji (Gorica, cappuccino, italijanski TV-programi, Lino Miccichè na tržaškem faksu ipd.), da sta s prijateljem Silvanom Furlanom na puljskem festivalu jugoslovanskega filma šotorila že pri petnajstih in da je imel v vseh fazah svojega življenja dobre učitelje (Dušan Pirjevec, Luc Menaše ipd.), ga je privilegiralo. Hotel je postati filmski kritik – in je postal. Hotel je postati filmar – in je postal. Hotel je hoditi na filmske festivale – in je hodil. Hotel se je družiti z legendami jugoslovanskega filma – in se je. Hotel je urejati Ekran – in ga je. V Kinoteki je hotel organizirati retrospektive – in jih je. V študentskem naselju je hotel vrteti filme – in jih je. Hotel je postati flâneur – in je postal. Hotel je imeti svojega trafikanta – in dobil ga je.

Če bi živel v 19. stoletju, bi imel verjetno tudi svojega fijakarja. Toda nekje vmes, na začetku osemdesetih, je hotel postati profesor na AGRFT, zato je na pobudo Matjaža Klopčiča, filmarja in profesorja na AGRFT, odšel v Pariz, da bi se izšolal za filmskega profesorja, ko pa se je leta kasneje vrnil, se Klopčič ni več spomnil, da bi mu sploh kdaj obljubil profesuro na AGRFT, kakor se tudi ni spomnil, da bi jo kdaj obljubil Furlanu. Dolmark (polovica para “Fulmark z Zarnikove”), ki se je kasneje kot “Rembrandtov izgubljeni, klečeči sin” vrnil domov, k očetu (s katerim sta še naprej bolj ko ne molčala), in namesto na AGRFT pristal na goriški umetniški gimnaziji (kjer mlade, ki “lezejo za njim”, spreminja v kandidate za AGRFT), od tedaj ni več kaj prida pisal, pretežno le še nekrologe. Postal je flâneur in pol: sprehajalec-opazovalec-žalovalec. Tudi če si ga srečal, je žaloval, saj je vedno ravno kdo umrl, ali pa je bil kdo tik pred smrtjo – oh, ali pa je ravno kdo hudo zbolel. Toda žaloval ni le za mrtvimi, temveč tudi za živimi, recimo za Furlanom, in to še preden je umrl, prav Furlan pa iz tega dokuja skrivnostno izgine – približno tako kot Lea Massari v Antonionijevi Avanturi.

Doku Tkanje pogledov – posredno tudi hommage generaciji, ki je zgorela v lastnem ognju in umrla, še preden so umrli njeni avtorji, njeni idoli, njeni kulti – je briljanten predvsem v tem, kar zamolči, zato tudi ne preseneča, da Dolmark, ki ne skriva, da je ukvarjanje s filmom “herojsko dejanje” (v deželi, v kateri je film vedno zamujal, itak!), svojim dijakom – ali študentom, kdo ve – s takim žarom razlaga, da je pri filmu to, kar je zunaj platna, tako pomembno kot to, kar je na platnu. Prav to namreč velja tudi za tale doku, ki vse preveč izgleda tako, kot da ga je posnel kak Dolmarkov dijak. Z ljubeznijo, a brez težkih, zoprnih vprašanj, ki bi šele zares pojasnila, od kod Dolmarku tisti nasmeh Mone Lize ter zakaj so bili njegovi dnevi boljši od vaših noči in bolj filmski od scenarijev (Hudodelci, Srčna dama, Herzog), ki jih je napisal. Toda njegov spleen – srečna kombinacija spiritistične seanse, renesančne žaloigre, dolge pariške noči, detektivskega muzanja in Baudelairove pesmi o Mimoidoči – odtehta vse te elipse, ki bi, če bi se razrešile, Dolmarkovo življenje prelevile v film, v katerem bi Noodles iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki zrasel v profesorja Keatinga iz Weirovega Društva mrtvih pesnikov. (Kinodvor)