Intervju / Andrej Simončič, Kmetijski inštitut: Če vsi Slovenci postanemo vegani, potem tudi Slovenije ne bo več
Dr. Andrej Simončič je eden najboljših poznavalcev kmetijstva in prehranske verige v Sloveniji. Je dolgoletni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, najpomembnejše znanstvene ustanove s področja kmetijstva v državi. Lani jeseni ga je vlada imenovala za predsednika Sveta RS za kmetijstvo. Je pa tudi v upravnem odboru Evropske agencije za varno hrano (EFSA) s sedežem v Parmi. Na raziskovalnem področju se ukvarja predvsem s pesticidi oziroma, kot nas takoj popravi, s fitofarmacevtskimi sredstvi.
Med njimi je v javnosti v zadnjem času najbolj izpostavljen glifosat, herbicid, ki ga je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) uvrstila med verjetno rakotvorne snovi. A dr. Simončič še naprej zagovarja mnenje EFSA in številnih drugih regulatornih agencij po svetu, ki trdijo, da njegova uporaba ljudem po sedaj znanih podatkih ter mednarodno uveljavljeni oceni tveganja ni nevarna.
Zakaj potrebujemo pesticide?
Verjetno mislite fitofarmacevtska sredstva. Pesticidi so nadpomenka fitofarmacevtskih sredstev in biocidov, pri čemer so biocidi namenjeni nekmetijski rabi. Fitofarmacevtska sredstva, ki so namenjena zaščiti kmetijskih rastlin, so potrebna za pridelavo hrane, za vzdrževanje načina življenja, kot ga poznamo. So sestavni del tehnoloških ukrepov v kmetijstvu. Praviloma velja, da uporaba fitofarmacevtskih sredstev narašča z intenzivnostjo pridelave. Več ko je pričakovanega pridelka na hektar, večja je praviloma občutljivost rastlin in večja je praviloma poraba teh sredstev. Nekatere izjeme so predvsem na področju zatiranja plevela pri nekaterih vrstah poljščin ali večletnih rastlin, ki jih je že danes mogoče na intenziven način pridelovati skoraj brez uporabe herbicidov. Gre za rastline, ki ščitijo same sebe, saj z listi prekrijejo celotno njivsko površino, da v njihovi senci pleveli ne morejo uspevati, ali pa so po drugi strani rastline kot vinska trta, hmelj ali večina sadnih vrst zaradi svoje moči in konkurenčnosti sposobne svojega razvoja tudi ob prisotnosti precejšnjega števila manj konkurenčnih plevelov. Obstajajo pa številne rastline, ki so povsem nekonkurenčne plevelu, in pri teh brez uporabe herbicidov ali drugih ukrepov za zatiranje plevelov tem enostavno ne bi bile konkurenčne. Med temi gojenimi rastlinami so predvsem različne vrtnine. Skratka, fitofarmacevtska sredstva so in bodo še kar nekaj časa potrebna za trajnostno, predvsem pa konkurenčno kmetijstvo.