26. 4. 2019 | Mladina 17 | Žive meje
Pametna mesta
Ne moremo se zanašati na individualne etične odločitve ljudi, ki so od vozil odvisni, ker se z njimi vozijo v službo in po družinskih opravkih – treba jim je dati cenovno sprejemljive in funkcionalne alternative
Leta 1987 smo se z družino preselili v Los Angeles, kar je takrat za otroka iz Straže pomenilo podobno spremembo, kot bi se selili v kakšno vesoljsko kolonijo. Občutek, da prihajamo v futuristično mesto, se je utrjeval že na poti z letališča. Nikoli ne bom pozabil, s kakšno osuplostjo smo opazovali avtocesto, po kateri smo se vozili proti novemu domu – šest mogočnih pasov razbeljenega asfalta, ki so se razprostirali skozi na široko nametane stavbe, se razpletali in ponovno prepletali v kompleksne spirale nadvozov, podvozov, tunelov in mostov. In kar je bilo še bolj fascinantno: vsa ta neskončna gmota asfalta ni zmogla ugoditi potrebam desettisočih buickov in fordov, ki so bili v primerjavi z našimi malimi jugoti videti kot letalonosilke in so zapolnjevali vsak prosti centimeter poti. Ameriški futurizem je bil vse prej kot privlačen – tistih nekaj milj od letališča do doma smo se skozi zadušljivo vročino in izpuste po polžje cijazili celo popoldne, vsak nadaljnji priključek pa je dodajal nove potnike k množici razdraženih voznikov. Los Angeles sta odlikovali njegova veličastna prometna infrastruktura in tudi njena katastrofalna disfunkcionalnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.