Vse, kar je prav

Gostilna Zeleni gaj
Fokovci 88
Tel.: 059 940 544
V Zelenem gaju vas od torka do četrtka in ob nedeljah čakajo od 9. do 17., ob petkih od 9. do 23., ob sobotah od 12. do 23. ure, ob ponedeljkih pa počivajo.

Ambient:
simpatično in s pravo mero okusa opremljena domačna gostilna s karirastimi prti, sodčkastimi kozarci in emajliranim posodjem vred

Napitki:
dlje kot do špricarja za en evro niti nismo prišli (in se sploh nismo preveč trudili), imajo pa tudi dober domač jabolčni sok (in slivovko)

Dostopnost:
parkirnih mest je nekaj, gibalno ovirani morajo za dostop premagati še par nizkih stopnic

Fino:
telečja jetra česnova juha svinjska rulada

Ne tako fino:
premalo jabolk v koruzni pogači

Kostna juha je 3,2, česnova 3,5, pražena jetra 9, ocvrti piščanec 9,5, rulada 12 (oboje s prilogo), sladice pa 2,5 evra.

»Za Anglosase je pa verjetno tale krajevna tabla kar hardkorovska, še posebej, če jo prebereš v guy-ritchiejevskem slogu,« se je ob napisu Fokovci zdrznil Konzumov dežurni navigator in tako sprožil interno debato o zdaj že kar oddaljenem nepremičninskem bumu, ki so ga ti kraji doživljali s povečanim zanimanjem angleških starejših občanov. Našo ekspedicijo so sicer bolj kot stanovanjske nepremičnine zanimali gostinski objekti, še posebej Zeleni gaj, na prvi pogled čisto navadna slovenska, na prelomu iz sedemdesetih let v osemdeseta postavljena dvonadstropnica z gostinstvu namenjenim pritličjem, katere obisk so nam priporočili preverjeni lokalni zaupniki. Tabla z napisi no čevapčiči – no pizza – no cocacola je obljubljala resen lokalni nastop, a tako suverene kosilniške seanse, kot smo je bili deležni od družinskega pogona zelenogajcev, res nismo pričakovali.

Zeleni gaj je prijeten in za sprotno domačo kuho ravno prav velik plac (spomladi se dogajanje iz dveh prijetnih notranjih sob prestavi na senčnati terasi), kjer stvari ne olepšujejo – če juha ni pripravljena iz mesa, ampak iz kosti, jo napovejo kot kostno juho (krasna je bila – nežna in bistra, ravno prav mastna, dodelana z rezanci in kompaktnim jetrnim cmokom), gosta pa že ob naročilu ocvrtega piščanca opozorijo na vsaj 20-minutno čakanje, pogojeno s sprotnim paniranjem in počasnim cvrtjem, ki rezultira v babiško zlatorjavi hrustljavi skorji in sočnem, mehkem mesu. Druga juha je bila kremna, a ne pregosta česnova, vanjo pa so vložili ravno prav velike kosme na hitro umešanega jajca. Med čakanjem na glavna krožnika – poleg že omenjenega piščanca je bil to izjemen primerek v perfekten valj zrolane, z domačim sirom in telečjimi jetri polnjene svinjske pečenke (spremljevalna skupina je nastopala v zasedbi pražen krompir, obilen odmerek s čebulo in smetano zabeljenih dödolov in z dišečim bučnim oljem prelito mešano solatno listje) – smo si na mizo dali prinesti še ponev najboljših telečjih jeter zadnjih nekaj sezon. Čebula je bila počasi in nežno prepražena do roba karamelnosti, jetra so bila narezana na res tanke, ravno prav velike rezine in le na hitro opražena, piko na i pa je dodala izkušena roka, ki je dovolj ostro odmerjala začimbe (predvsem poper) in jedi dala svojstven značaj s še nikoli preizkušenim dodajanjem paprike v prahu. Gostilni, ki streže taka telečja jetra, se ni bati za svetlo bodočnost, pa čeprav čisto ob koncu kakšen časopisni pisun rahlo privzdigne nos ob krasno rumeni koruzni pogači, ki bi ji za več sočnosti prav prišlo dodatno jabolko ali dve v biskvitu.

Zeleni gaj bi veljalo vpisati na kakšen tak seznam nesnovne kulturne dediščine, ki ga bo znal čim dlje ohranjati takšnega, kot je: s špricarji v sodčkastih kozarcih (postreženih tudi pri šanku), neponarejeno in nespakljivo prijazno postrežbo, prijetno urejenostjo prostora ter iskreno in pošteno domačo kuharijo vred. Obvezen postanek na vandranjih onstran Mure!