Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Dogodki

 Postrockovska katarza ...

... s kultno japonsko zasedbo Mono, ki je letos vstopila v dvajseto leto

Zasedbinih dvajset let brezkompromisne predanosti glasbi in neumornega koncertiranja se je v petek predstavilo v najlepši podobi.

Zasedbinih dvajset let brezkompromisne predanosti glasbi in neumornega koncertiranja se je v petek predstavilo v najlepši podobi.

V Kinu Šiška so v zadnjem mesecu močno zapihali na duše privržencev kitarskih muzik. Začelo se je z bluesovskimi vragolijami Jona Spencerja in njegovega novega benda, nadaljevalo s stoner ritualom zasedbe Sleep, prejšnji petek pa so po štirih letih tam spet nastopili kultni japonski postrockerji Mono. Trije unikatni bendi, trije vrhunski (in razprodani) koncerti. Vsaj pri Monu pa tudi zamujena priložnost za to, da organizatorji njegovega koncerta niso prestavili v zgornjo, večjo dvorano. Ne le zaradi velikega zanimanja, temveč zato, ker bi kvartetova razširjena zvočna paleta, ekstremnejša in kompleksnejša dinamika ter še bolj epska podoba skladb z nove plošče Nowhere Now Here na velikem odru lažje zadihale.

Verjetno je dober odziv preprosto presenetil tudi organizatorje. Mono je pri nas doslej namreč nastopal na manjših metelkovskih prizoriščih in nazadnje prav tako na malem odru Kina Šiška. Dobršen del razloga za nadpričakovan obisk petkovega koncerta lahko pripišemo prav tem nastopom, nič manjšega pa izvrstni novi plošči, s katero je kvartet po zamenjavi bobnarja in težavah z založbo zmagovito vstopil v svoje dvajseto leto. Brez radikalnih sprememb klasičnega postrockovskega obrazca, ki smo ga nekateri pokopali že v času, ko je tokijska zasedba šele nastajala. Sta pa nova plošča, s katere so odigrali polovico skladb, in petkov koncert najlepša dokaza naše velike zmote in hkrati jasna odgovora na to, zakaj je Mono ob zasedbah, kot so Mogwai, Sigur Rós in Godspeed You! Black Emperor, postal osrednji predstavnik inštrumentalnega rocka zadnjih dvajsetih let.

Treba je poudariti, da gre za bende, ki so si deloma resda podobni v glasbeni formi, a jih hkrati precej ločujejo njihove senzibilnosti. Pri zasedbi Mono – tudi zaradi močne cinematične komponente – ta senzibilnost močno prebuja klasične japonske podobe. Bolj umirjeni, ambientalni deli skladb včasih spomnijo na romantično melanholijo pod razcvetenimi češnjami na japonskem podeželju, včasih na morbidno brezizhodnost »samomorilskega gozda« pod goro Fudži. Popoln kontrast na drugi strani ponudijo masivni, hrupni vrhunci, ki kot grozeči cunamiji najprej povzročijo popolno zvočno opustošenje in na koncu vedno poskrbijo za nekakšno skoraj zenovsko katarzo.

Mono v petek ni dopustil dvoma o tem, da je zasedba, ki jo je preprosto treba doživeti v živo. Zaradi silovitosti njene glasbe, popolne predanosti skupinskemu muziciranju in obenem precizne, mojstrske igre vseh štirih glasbenikov, s katero še posebej osupnejo v najkompleksnejših, zvočno zgoščenih delih skladb, ki jih pripeljejo čisto do roba obvladljivega. Ja, zasedbinih dvajset let brezkompromisne predanosti glasbi in neumornega koncertiranja se je v petek predstavilo v najlepši podobi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.