Borka

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Plošča

The Chemical Brothers: No Geography

2019, Astralwerks

+ + +

Big beat je na vrhu britanskih lestvic v drugi polovici devetdesetih let zakričal le za hip, a za seboj je pustil dva spomenika, ki ju ne moremo spregledati: Fat Boy Slima in dvojec The Chemical Brothers. Če ju primerjamo na dolgi rok, sta jo Kemična brata odnesla precej bolje. V prvih, prebojnih letih sta se sicer imenovala drugače, Dust Brothers. A ko sta se začela pojavljati v glasbenih medijih, sta zaradi ugovora izvirnih ameriških soimenjakov in prav tako izjemno vplivnega producentskega tandema ime spremenila v The Chemical Brothers. Kljub spremembi sta gost oblak prahu dvignila takoj, s prvima ploščama Exit Planet Dust (1995) in Dig Your Own Hole (1997). Tudi v novem tisočletju se nista vdala bridkemu jarmu benignih plesnih hitov in sta v zgodovino pop kulture najbolj zarezala s hitom Galvanize leta 2005.

Po drugi strani The Chemical Brothers lahko opišemo tudi takole: gre za najbolj priljubljeno in komercialno uspešno britansko plesnoelektronsko zanimivost močnega festivalskega apila in rotacije s ključnim prebojem v devetdesetih letih skupaj s skupino The Prodigy, obe pa veže tudi dejstvo, da se fenom nikoli nista zamerili s čezmerno umetnim, preračunljivim pop albumom. Chemicala sta sicer precej bolj plesala po robu, s projekti, ki so se že šibili pod številom gostujočih vokalistov, s povsem osladnimi pop hiti, pa tudi z neuspešnimi poskusi teh.

No Geography je deveti album dvojca in ne prinaša nobenih novosti.

Nova plošča dvojca The Chemical Brothers je dinamično in ne preveč plehko slavljenje plesne scene devetdesetih let

Nova plošča dvojca The Chemical Brothers je dinamično in ne preveč plehko slavljenje plesne scene devetdesetih let
© Arhiv založbe

Prav nasprotno, je silno retro, je načrtni obrat k začetkom, k evforiji plesne scene devetdesetih let, k prepoznavnim basovskim slapom, synthovskim vbodom, breakbeatom in acidovskim linijam. A gre še dlje, vse do diskoidnega pop gruva Nila Rodgersa. Slogovno je tako klišejski, da bi lahko bil posnet leta 2000 ali 2010 ali pa 2020. Toda za te hakeljce in trike, ki so tako močno vtisnjeni v kolektivno zavest, ima veliko zaslug prav dvojec The Chemical Brothers, saj je poleg še dveh dvojcev, Daft Punk in Basement Jaxx, najbolj definiral kanon plesne pop scene zadnjih dvajsetih let. Nova plošča pa ni samo prežvekovanje zguljenih obrazcev. Je vešč sempladelični maksimalizem, zrezan in zlepljen iz koščkov ameriškega soula zlate dobe in drobcev manj referenčnega ozadja. Je tudi kraljestvo analogije, saj je dvojec tokrat bojda posegel zgolj po analognih sintetizatorjih. Antihitovsko pozo zavzame eksplicitno, s tem, da naveza tokrat ni angažirala niti enega zvezdniškega vokalista, ampak dve popolni neznanki: norveško pevko Auroro in japonsko raperko Nene.

No Geography je dinamično in ne preveč plehko slavljenje plesne scene devetdesetih let. Je skupek gradiva, ki bo nadvse hvaležno za prihajajoče festivalsko kolobarjenje. Tega bo precej. Eleganca pa je v tem, da vse to doseže brez izrazitih hitov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.