Matej Bogataj

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

Milan Dekleva: Institut doktorja Faullstaffa

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2018 150 str., 22,98 €

+ + +

Trdi trk z neskončnim

Deklevov Institut nadaljuje tam, kjer se je pasel in prebavljal roman Svoboda belega gumba: pri tesnobni izročenosti svobodi in neskončni izbiri, pri stvareh, v katerih je človek čisto preveč primitiven in upošteva preveč parametrov, zato ni učinkovit. Vsaj ne v primerjavi z vezjem svojega mesa, kovino svoje krvi – mislečim strojem.

Ravno s tem robotom, ljubkovalno imenovanim Robi in tudi spravljenim v ličen omot, ne pa v kakšno brezdušno škatlo, se ukvarja protagonist Deklevovega romana. Krmi ga s podatki, uči ga nacionalnih jezikov, to pa z binarnim kiparjenjem. Namesto da bi ga spodbujal in učil z besedami, s katerimi je itak ena sama zadrega, posebej ko gre za čustva in odtenke med njimi, jasne samo bralkam sentimentalnih romanov, ga napaja z nizkokaloričnimi ničlami in enkami. In Robi je kar zadovoljen s to mentalno, če že ne tudi cerebralno pičo.

S čustvi in besedami pa ima sam protagonist več težav kot njegov varovanec (tega potem prav izakovsko žrtvuje); mešajo se mu besede in zraven besedijo mešanice, iz koprnenja koprdenje, pa tudi sicer je bolj starega kova in ga premišljanje o neskončnosti in smislu približuje shizofrenosti in paranoidnosti. Posledica je oksimoron, torej ortodoksni pesniški postopek, in sam je kar nadarjen v ubesedovanju sveta. Vse je povedano bolj ali manj izvirno in vsi ga sovražijo, ker to razumejo, pa tudi pove sleherno stvar brez dlake na jeziku, kljub kunilingusom v puščavi, brezgozdju. Romanu se pozna, da ga je napisal pesnik, ki je zmeraj bolj prozaičen, khm, prozaističen.

Milan Dekleva

Milan Dekleva
© Borut Krajnc

Tudi s čustvi je pri njem bolj kot pri Robiju, samo da še malo vre, ni še vse fermentiralo. Oče je partizanski in partijski starešina, brezpriziven, odsotna mati prebegla čez mejo, oba otroka iz oči v oči z večnostjo, pobegla žena in hči s karieristom, ki zasede njegovo mesto na temenu inštituta. Ni čudno, da se naenkrat začne spogledovati z očetovo trofejno čebelico, dobro staro trofejno zástavo, in z njo tudi malo odstrelja na Rakovniku. Potem še pred inštitutom, pravzaprav pred službeno zabavo – poznamo to –, nakar gre vse Halom 9000 žvižgat.

Po tistem, ko je lirski subjekt kombi dajal v rikverc, samoironično, se pretežni del domače produkcije ukvarja s hojo in bicikliranjem, kuhanjem in lastnimi kreaturnimi, no, kreativnimi blokadami in krizami, Dekleva pa se je podal na tvegano ubesedovanje tistega dela prihodnosti, ki je pred vrati, ko nanje trka najstrašnejši od vseh gostov. Umetna inteligenca in dobra stara tesnobnost pred prihodnostjo trčita in Institut je roman, ki se tega loti jezično gibčno, asociacijsko navihano in pogosto duhovito. Pa čeprav se sama forma, pričevanje psihiatričnim izvedencem, seveda zaradi neke druge institucije z ljudmi v belem prelamlja, fruktalizira in fermentira; no, fraktalizira in fragmentira. Pripovedovalcu se nabira, kot da je zadaj kongregacija, pardon, kompaktna konstelacija, to so prelomi, ko neverni začnejo verovati, verni pa nehajo, in Deklevov roman ni brez houllebecqovske preroškosti, samo da depresivnost preliva s humorjem in jezičnostjo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.