Podivjana celina

V Ameriki se predvolilne kampanje financirajo tudi prek precej nepreglednih, dereguliranih političnih akcijskih komitejev (PAC), kamor se steka »mračni« denar finančnih, gospodarskih, tajkunskih elit, ki skušajo vplivati na izid volitev. Še bolj deregulirani verziji političnih akcijskih komitejev pa pravijo Super PAC. In tu pride »eksplozija«, pravita Adam Ramsay in Claire Provost (Open Democracy): Super PAC, ki je povezan z Donaldom Trumpom, naj bi zdaj, pred evropskimi volitvami, skrivaj financiral evropske skrajno desne stranke.

CitizenGo, lobistična organizacija s sedežem v Madridu in doslej »specializirana« predvsem za spletne peticije proti splavu, istospolnim porokam, LGBTQ-ju, feminizmu ipd., je na španskih parlamentarnih volitvah skrivaj financirala skrajno desno stranko Vox (Španske enklave v severni Afriki je treba obzidati! Katalonske disidente je treba zapreti! Španijo je treba narediti spet veliko!), ki se je prebila v parlament, skrivaj pa financira tudi skrajno desne stranke v drugih evropskih deželah, predvsem v Italiji, Nemčiji in na Madžarskem.

Ignacio Arsuaga, direktor te organizacije (v kateri so tudi tesni sodelavci ruskega oligarha Konstantina Malofejeva in ameriški aktivisti Svetovnega kongresa za družino, ki je nedavno zasedal v Veroni), je novinarju portala Open Democracy, ki se je pretvarjal, da je donator, razkril, da lahko prek organizacije CitizenGo diskretno podpre Vox, da bodo pred evropskimi volitvami z oglasi napadli Voxove tekmice, da bodo zaobšli zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj, da je med donatorji tudi Patrick Slim, sin mehiškega tajkuna Carlosa Slima, da so v stiku z evropskimi skrajno desnimi strankami, kot so Orbánov Fidesz, Salvinijeva Liga, Alternativa za Nemčijo in italijanska neofašistična Forza Nuova, ter da jih vseskozi logistično podpira in usmerja Darian Rafie, prevejani ameriški politični operativec, ki dela za Trumpa in Nacionalni komite republikanske stranke, obvladal pa naj bi tudi sofisticirano tehnologijo, s katero lahko zbira podatke o potencialnih volivcih.

Rafie in njegovi počnejo to, kar sicer počnejo na Trumpovih shodih: »Shod izrišemo kot mnogokotnik in registriramo vse telefone, ki so tam. Potem tem telefonom sledimo do doma, tako da vemo, kdo so njihovi lastniki in kaj delajo. Ker zdaj poznamo tudi njihova gesla za Netflix in Facebook, lahko z njimi komuniciramo na številne različne načine.«

Kaj to pomeni, pa dobro vemo: potencialne volivce lahko profilirajo (tako kot je to med ameriškimi predsedniškimi volitvami v Trumpovem imenu počela organizacija Cambridge Analytica, ki je skrivaj »žela« osebne podatke uporabnikov Facebooka), obenem pa jih lahko tudi ciljajo in mamijo s personaliziranimi sporočili, informacijami in novicami, ja, s fake news. Tako kot so to počele ruske hekerske »farme« pred ameriškimi predsedniškimi volitvami.

Vprašanje je le, ali se lahko evropske volitve prelevijo v reprizo ameriških predsedniških volitev. In seveda: Kdo sploh financira skrajno desne stranke, ki naj bi letos odigrale vlogo Donalda Trumpa?

Črna knjiga Lige

Tisti, ki skrivaj financirajo ekstremno desnico, gredo zelo daleč, da bi to prikrili. O tem priča tudi zgodba o tem, kako se je skušal italijanski notranji minister in podpredsednik vlade Matteo Salvini z Rusi dogovoriti za skrivno, povsem tajno, strogo zaupno financiranje svoje Lige.

Salvini, ki je že na parlamentarnih volitvah ugotovil, da etnonacionalizem, rasizem in suverenizem v sodobni Evropi bogato obrodijo (iz Italije bomo v petih letih izgnali 500.000 migrantov!), je 10. februarja pred fojbo v Bazovici – med slovesnostjo ob italijanskem dnevu spomina – dahnil: »Ne obstajajo mučenci kategorij A in B. Ne obstaja nekakšen ampak za Auschwitz in nekakšen ampak v Bazovici. Eni in drugi so zločinci.« Antifašizem je torej izenačil s fašizmom, Bazovico z Auschwitzem. Holokavst je krepko relativiziral.

No, dva tedna kasneje je italijanska revija Espresso razkrila, da se je Salvinijev zaupnik Gianluca Savoini 18. oktobra 2018 v moskovskem hotelu Metropol skrivaj – a očitno ne povsem pod radarjem, saj so ga posneli! – sestal s Putinovimi surogati, predstavniki »kremeljske« naftne družbe Rosneft, ki naj bi obljubili tri milijone evrov, s katerimi naj bi Salvinijeva Liga svojim kandidatom na majskih evropskih volitvah olajšala pot v Bruselj.

Ali se lahko evropske volitve prelevijo v reprizo ameriških predsedniških volitev? Kdo vse financira skrajno desne stranke, ki naj bi letos odigrale vlogo Donalda Trumpa?

»Nova Evropa mora biti blizu Rusiji,« jim je rekel Savoini, oznanjevalec lombardsko-ruskega prijateljstva. »Evropo hočemo spremeniti s svojimi zavezniki, kot so Heinz-Christian Strache v Avstriji, Alternative für Deutschland v Nemčiji, gospa Le Pen v Franciji, Orbán na Madžarskem in Sverigedemokraterna na Švedskem.«

Jasno, Liga teh ruskih milijonov ne bi dobila neposredno. To bi bilo prehitro izsledljivo in zato tudi nevarno, pa četudi financiranje strank iz tujine v Italiji ni prepovedano – a treba ga je prijaviti. Liga bi milijone dobila prek ovinka, prek posebnega poslovnega aranžmaja: Rosneft naj bi tri milijone ton dizla po znižani ceni prek posrednika prodal italijanskemu podjetju Eni, ki pa dobičkov potem ne bi posredovalo Rosneftu, temveč – prek zapletene finančne sheme – Ligi.

Nihče ne bi ničesar videl. Nihče ne bi ničesar slišal. Vse bi se odvrtelo pod pultom – v podtalju političnega gangsterizma. Salvini, veliki rusofil in še večji putinofil (zelo rad pozira v proputinovskih mikicah!), ki je v Moskvi – na poslovni konvenciji – izjavil, da se tam, v Rusiji, počuti »bolj domače« kot v številnih evropskih državah (evropske sankcije proti Rusiji je en passant razglasil za »ekonomsko, socialno in kulturno norost«), in ki se je sam dan prej v hotelu Metropol skrivaj sestal s podpredsednikom ruske vlade in ministrom za energetiko Dmitrijem Kozakom, je takoj vse zanikal. Rusija ne financira Lige! Kremelj nam ni ničesar ponujal! Liga ni dobila nobenih nezakonitih sredstev! »Ni denarja v Luksemburgu, ali na Kajmanskih otokih, ali v Švici. Ni rubljev, ali jenov, ali sodčkov nafte.« Kar je zvenelo tako verodostojno kot njegovo enačenje Bazovice in Auschwitza. In kot njegova mantra, da se Kremelj ne vmešava v evropske in italijanske volitve. Šur – samo v ameriške.

So to transakcijo potem tudi dejansko izpeljali? Stefano Vergine in Giovanni Tizian, avtorja Espressovega eksplozivnega ekspozeja (in Črne knjige Lige), tega nista mogla potrditi, sta pa vztrajala, da so se dogovarjali in da so kupčijo načeloma sklenili. A četudi Salvini in njegovi suverenisti te transakcije niso izpeljali, še vedno ostane vprašanje: koliko drugih takšnih ali sorodnih finančnih transakcij, ki minirajo demokracijo, pa so izpeljali? Navsezadnje, Liga, ki nujno potrebuje denar, saj ji je vrhovno sodišče lani zaradi preteklih finančnih malverzacij zamrznilo del sredstev, je leta 2017 z rusko vladajočo stranko Združena Rusija, ki je na oblasti že skoraj 20 let, podpisala pakt o sodelovanju. Kot pravi Salvini: »Tisti, ki se grejo vojno s Putinom, so idioti!«

Invazija krščanskih fundamentalistov

Ko so pred časom razkrivali, da naj bi Rusi skrivaj financirali Strachejeve Svobodnjake (FPÖ) in Alternativo za Nemčijo (AfD), sta obe stranki to takoj in burno zanikali (tudi Svobodnjaki so s Putinovo Združeno Rusijo podpisali pakt o sodelovanju!), toda odkar se je izkazalo, da je pred dvema letoma parlamentarno predvolilno kampanjo francoskega nacionalističnega, populističnega, skrajno desnega Nacionalnega zbora (eks Nacionalne fronte), ki ga vodi Marine Le Pen, skrivaj kreditirala prav ruska banka v lasti Putinovega oligarha Romana Popova (First Czech Russian Bank), so takšna zanikanja toliko vredna kot Salvinijevo zanikanje (oh, ali pa toliko kot Farageevo zanikanje, da UKIP – Stranko za britansko neodvisnost – in še nekatere druge male evropske populistične, evroskeptične, islamofobične stranke, kot je recimo van Klaverenova strančica Za Nizozemsko, skrivaj financira ameriški desničarski think-tank Heritage). To se vsiljuje še toliko bolj, ker vse te etnonacionalistične stranke hočejo natanko to, kar hoče Putin: spremeniti Evropo. Ali bolje rečeno: prevzeti Evropo. Da ne rečem: okupirati Evropo.

Marine Le Pen, ki ji je Kremelj ob kreditu podaril še zvrhan koš sodelovanja in propagande, je zanikala, da Rusiji in Putinu kaj politično dolguje ali pa da so Rusi od nje v zameno za devetmilijonski kredit kaj zahtevali, Putin pa je – famozno! – rekel, da s tem – multimilijonskim kreditom! – nikakor nočejo vplivati na francoske volitve. Glede na to, da je Putin zanikal, da je kreditiranje predvolilne kampanje poskus vplivanja na volitve, in da je Marine Le Pen zanikala, da jo je Rusija finančno podprla, si lahko mislimo, da tudi Salvinijevo zanikanje, da evropsko predvolilno kampanjo Lige financira Rusija, zveni kot vic. Rusija, ki je nekoč, v času hladne vojne, ko se ji je reklo še Sovjetska zveza, flirtala s skrajno levičarskimi, terorističnimi organizacijami, kot so bile Rdeče brigade in Frakcija rdeče armade (alias Baader-Meinhof), zdaj flirta s skrajno desničarskimi, islamofobičnimi organizacijami.

Ameriški ekstremisti se niso še nikoli tako vmešavali v Evropo, evropske volitve, evropsko demokracijo in človekove pravice.

To, da je evropskim skrajno desnim strankam, ki nimajo nič proti ruski priključitvi Krima, ki v Putinu vidijo idealnega nacionalista in ki »pravo« Evropo branijo pred Evropsko unijo, ljubša Rusija kot Amerika, pa je itak povsem logično: Amerika je namreč v njihovih »čistih«, nostalgičnih, etnonacionalističnih očeh preveč multikulturna in preveč multirasna. Če vprašate njih, potem Ameriko čaka neizbežna islamizacija, tamkajšnje belce pa kakopak genocid. A to niti zdaleč ne pomeni, da ne ljubijo Donalda Trumpa, ki hoče Ameriko vendarle narediti spet veliko – ja, spet belsko. Kot nekoč. »To je zdaj Putinov svet, Trumpov svet,« je zaljubljeno dahnila Marine Le Pen. Zato niti ne preseneča, da med evropskimi populisti stalno plešejo Putinovi in Trumpovi aktivisti in lobisti, recimo razvpiti Steve Bannon, nekdanji Trumpov glavni strateg, ki je lani napovedal ustanovitev Gibanja (Movement), s katerim naj bi po Evropi sponzoriral, žgal in razširjal skrajno desni populizem ter vplival na evropske volitve, a je tudi že sam ugotovil, da bi storitve, ki jih ponuja (ne pozabite, da je Bannon soustanovitelj podjetja Cambridge Analytica!), v številnih evropskih državah veljale za nezakonite, saj bi kršile zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj. V Franciji, Belgiji in Španiji ter na Poljskem, Češkem, Madžarskem in Finskem so namreč vse predvolilne storitve, ki jih je mogoče finančno ovrednotiti in ki jih ponujajo tujci, prepovedane. Na Danskem in Švedskem bi bile dovoljene, a so jih tamkajšnje skrajno desne stranke zavrnile, tako da se bo Bannon, kot kaže, fokusiral le na nizozemskega etnonacionalista Geerta Wildersa (in morda še na Salvinijevo Ligo).

Bannon dela na kratki rok, a povsem mogoče je, da bo »fušal« (kot Cambridge Analytica med ameriškimi predsedniškimi volitvami). Nekatere ameriške organizacije pa delajo na daljši rok. »Ameriški krščanski fundamentalisti, nekateri povezani z Donaldom Trumpom in Stevom Bannonom,« pravita Adam Ramsay in Claire Provost, »so v zadnjem desetletju v Evropo zlili vsaj 50 milijonov ‘mračnega denarja’.« Njihovi operativci, aktivisti in lobisti so s tem masivnim denarjem vplivali na Bruselj, spodbijali zakone o diskriminaciji in sovražnem govoru, podpirali kampanje proti splavu, istospolnim porokam in LGBTQ, lobirali povsod, od Poljske do Romunije in od Italije do Madžarske, ter financirali nemškega aktivista, ki je splav primerjal s holokavstom, doktorje, ki opravljajo splave, pa z Josefom Mengelejem, »angelom smrti« iz Auschwitza. In seveda: neki samostan pri Rimu so prelevili v »gladiatorsko šolo za kulturne bojevnike«.

Med temi, ki skušajo Bruselj spremeniti v Belo hišo, najdete številne ameriške krščanske organizacije (World Congress of Families, Billy Graham Evangelistic Association, Tradition, Family and Property, Acton Institute for the Study of Religion and Liberty ipd.), a tudi dve, Alliance Defending Freedom in American Center for Law and Justice, ki sta povezani s Trumpom in ki sta v evropsko »kulturno vojno« investirali že več kot 20 milijonov dolarjev – prvo je obogatila fundacija, ki jo upravlja Betsy DeVos, Trumpova ministrica za izobraževanje, drugo pa upravlja Jay Sekulow, eden izmed Trumpovih pravnih svetovalcev v času Muellerjeve preiskave.

Ne, vse te ameriške »kulturne bojevnice« niso še nikoli niti približno toliko investirale v evropsko »kulturno vojno«. Ali bolje rečeno: ameriški ekstremisti se niso še nikoli tako vmešavali v Evropo, evropske volitve, evropsko demokracijo in človekove pravice.

CasaPound

Ko so skušali Espressovi Stefano Vergine, Giovanni Tizian in Andrea Palladino pred dvema letoma ugotoviti, kdo vse financira italijanske neofašistične stranke, kot sta CasaPound in Forza Nuova, so jih sledi presenetljivo odnesle po vsej Evropi, saj se je politično-poslovno omrežje, ob katero so trčili, raztezalo od Italije do Francije ter od Britanije do Cipra in Rusije, okej, Krima. Odkrili so namreč, da stranki CasaPound in Forza Nuova skrivaj financirajo dobrodelne ustanove, offshore družbe, skladi in podjetja, recimo restavracije, prodajalne oblačil, draguljarne, brivnice, pošte, jezikovne šole, svetovalne in oglaševalske družbe ter nepremičninske agencije, ki jih ustanavljajo njuni operativci, aktivisti, agenti in simpatizerji ter celo nekdanji skrajno desni teroristi, kot sta Roberto Fiore in Gabriele Adinolfi, povezana z razstrelitvijo železniške postaje v Bologni leta 1980 (umrlo je 85 ljudi).

V Britaniji so odkrili dobrodelne organizacije (Saint Michael the Archangel, Saint George Educational, Saint Mark the Evangelist ipd.), ki anonimne donacije »dobrodelno« prelivajo v italijanska podjetja (Rapida Vis, Futura Vis, Comeritresa), povezana z voditelji stranke Forza Nuova. Na Putinovem Krimu so odkrili kopico italijanskih podjetij, ki so se tja – v nekakšno davčno oazo – preselila zato, da bi lahko letela pod radarjem. Na Cipru so našli podjetje Island Vis Ecologia Ltd, ki ga je ustanovil Roberto Fiore (Forza Nuova) in ki naj bi se ukvarjalo »z reciklažo materialov«, a ni imelo niti spletne strani, kaj šele zaposlenih – če hoče podjetje srkati denar in ga potem kanalizirati v neofašistične stranke, je dovolj že to, da je parkirano v pisarni kakega računovodje. V Italiji so detektirali verige »prestižnih« restavracij (Carré Français, Carré Monti, La Romanee, Angelino dal 1899), verigo draguljarn Stroili Oro, verigo brivnic Bullfrog in znamko moških oblačil Pivert (»linea di abbigliamento fascista«), prek katerih se financira stranka CasaPound, zagovornica italexita.

Espressovi novinarji so torej odkrili, da fašistične stranke financira malo gospodarstvo: bolje ko gre tem malim podjetjem, bolje gre fašistom. Paradoks. Velik.

Neznosna lahkost islamofobije

A odkrili so še večji paradoks: stranko Forza Nuova, ki nasprotuje priseljevanju in napoveduje izgon vseh migrantov, med drugim financira tudi poštno podjetje Gruppo Italiana Servizi Postali, poslovni partner Western Uniona, ponudnika komunikacijsko-finančnih storitev, ki jih – za hitra nakazila denarja – uporabljajo predvsem migranti, kar seveda pomeni, da se fašisti, sovražniki migrantov, financirajo in preživljajo prav z denarjem migrantov.

Kar je kakopak noro, absurdno. A nič bolj kot to, da Netanjahujev Izrael veselo prijateljuje z evropskimi skrajno desnimi strankami, ki niso le etnonacionalistične in islamofobične, ampak tudi antisemitske – z Orbánovim Fideszom, Salvinijo Ligo, Alternativno za Nemčijo. To le dodatno potrjuje, da se je islamofobija prelevila v veliko združiteljico nezdružljivih političnih ideologij. Zakaj Izrael to počne, pa tudi ni skrivnost, pravita Ramzy Baroud in Romana Rubeo (Al Jazeera): išče zaveznike, da bi lažje pritisnil na članice Evropske unije, ki kritizirajo izraelsko reševanje palestinskega vprašanja, in da bi preprečil »normalizacijo« propalestinske politike. Netanjahu računa, da bo »razdeljena Evropa lažje obvladljiva« in da jo bo mogoče »lažje zmamiti nazaj v izraelski tabor«.

A največji paradoks pri sponzoriranju in financiranju skrajno desnih strank je prav španski Vox, ki ni le evroskeptičen, rasističen, homofobičen, seksističen, ksenofobičen in antifeminističen, temveč tudi islamofobičen, a glej, no: nastanek Voxa, njegovo lansiranje, je bogato financirala iranska – muslimanska, islamistična – organizacija Mudžahedin Halk, ki sicer deluje v pregnanstvu, do leta 2012 pa je bila na ameriškem seznamu terorističnih organizacij. Kot poroča El País, je Mudžahedin Halk ob koncu leta 2013 »zagonsko« financiral ustanovitev Voxa, leta 2014 – tik pred evropskimi volitvami – pa mu je daroval še 500.000 evrov. Ali bolje rečeno: islamistični Mudžahedin Halk je financiral Voxovo islamofobično predvolilno kampanjo. Ne pozabite: Vox je Špance strašil pred muslimani, »sovražniki Evrope«, ki da bodo v bližnji prihodnosti v južni Španiji uvedli šeriatsko pravo, katedralo v Córdobi pa predelali v džamijo.

Vse te etnonacionalistične stranke hočejo natanko to, kar hoče Putin: spremeniti Evropo. Ali bolje rečeno: prevzeti Evropo. Da ne rečem: okupirati Evropo.

»Španska stranka Vox sovraži muslimane, razen tistih, ki jo financirajo,« pravita Sohail Jannessari in Darren Loucaides (Foreign Policy), Joaquín Gil, El Paísov novinar, ki je ves ta »nadrealizem« razkril, pa opozarja, da brez islamističnega kapitala islamofobični Vox morda sploh ne bi vzletel, saj je denar dobil točno v trenutku, ko se je registriral.

A zakaj islamisti sploh financirajo islamofobično stranko, ki je letošnjo predvolilno kampanjo začela v Covadongi, španski vasici, kjer so kristjani pred davnimi leti zabeležili prvo vojaško zmago nad muslimani, s čimer so jih ustavili in začeli rekonkvisto? Iz preprostega razloga, pravi Foreign Policy: Mudžahedin Halk je glavnino denarja, s katerim je financiral Vox, očitno dobil od Savdske Arabije in drugih zalivskih režimov, ki se bojijo dvojega – po eni strani iranskega vpliva, po drugi strani pa razmaha domačega islamizma. V skrajno desnih, islamofobičnih strankah zato vidijo rešitev svojih problemov. Kar seveda pomeni, da islamofobijo podžigajo in financirajo, da bi zatrli islamizem, ki se razrašča na njihovih tleh – in ki jih ogroža.

In ja, njih ta islamizem ogroža bolj kot Evropo.