Knjiga / Vitomil Zupan: Obraz sežganega

+ + + + +

Izšel nedavno odkrit rokopis našega največjega modernega romanopisca.

Ne, žal ne, založba je v eno knjigo stlačila tri odlične romane: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan. Uredniški postopek seveda ni nov, tudi moderni prevodi Solženicinove knjige Arhipelag Gulag so običajno nekajkrat krajši od originala. Čeravno je argument boljša promocija avtorja, je knjiga literarni ponaredek – delo, ki ga pisatelj ni napisal.

Toda tudi ad hoc Zupan je še vedno izvrsten, le da v skrčenih inačicah umanjka bogastvo široke pripovedi originalov. Medtem ko je pri sodobnih pisateljih glavni problem, od kod sploh pobrati zgodbe, jih je imel stari klatež, boksar, mornar, partizan in arestant na pretek – lastnih kajpak. Sploh ker je bil v isti osebi tudi erudit, ki je sredi sedemdesetih poznal knjige pod stalinizmom ustreljenega pisatelja I. Bablja in oporečniškega zgodovinarja R. Medvedeva, torej je imel distanco do dogodkov, ki jih je bival. Danes bi bilo smiselno izdati njegov Menuet za kitaro, najboljšo knjigo o partizanstvu nasploh. V sodobnosti, kjer NOB nastopa le še kot objekt množičnega malikovanja in v nekoliko manjši meri skozi kritiko partijskih zločinov, je Zupanov roman utelešenje stvari same. Brez povzdigovanja junaštva in modrosti partije, demonizacije nacistov in domobrancev, nikjer hvalospeva žrtvam in ranjencem, le trda kronika dogodkovnih peripetij. A ne v boljševističnem duhu odkritega Bablja, temveč skozi oči antijunaka, ki mu je izkušnja hoste le etapa življenja, polnijo pa mu ga izkušnje opazovanja človeških značajev, eros, branje, pretepi, klateštvo, igrivi odnosi, mišljenje in širina, v kateri mu je nemški oficir lahko človeško bližji od partizanskega tovariša. Redka slika vojne, proste ideoloških in patriotskih vrednostnih perspektiv.