Intervju / Liz Castro, katalonska osamosvojiteljica: Katalonci niso radikalni

Elizabeth (Liz) Castro (1965) je ena izmed številnih aktivistov in aktivistk iz Katalonije, ki si v zadnjem poldrugem desetletju vsak po svoje in skupaj prizadevajo za udejanjanje samostojnosti te španske regije. Američanka, ki se je konec osemdesetih preselila v Barcelono in se kmalu uveljavila kot avtorica poljudnih knjig o uporabi spletnih računalniških programov, je leta 2013 uredila zbornik esejev z naslovom Kaj se dogaja s Katalonijo? (What’ up with Catalonia), tri leta kasneje pa je različne vidike katalonskega osamosvojitvenega procesa predstavila še v monografiji z naslovom Veliko zrn peska (Many Grains of Sand).

V tem trenutku še ne kaže, da bo prišlo do novih pogajanj med Barcelono in Madridom o novem statusu Katalonije. Toda hotenja njenih prebivalcev po samostojni državi se niso razblinila. To ne nazadnje izpričuje tudi zgodovinski uspeh katalonskih osamosvojiteljskih strank na predčasnih španskih parlamentarnih volitvah, saj bodo imele v novem sklicu kar 22 poslancev.

V Katalonijo ste se preselili leta 1987. Kaj vas je v tej španski regiji tako prevzelo, da ste se odločili ostati in si ustvariti novi dom?

Katalonijo sem prvič obiskala že leto prej, ko sem se kot študentka udeležila »poletne univerze« v Pradesu, mestu v severni Kataloniji, ki leži v današnji Franciji. Ta »univerza« je imela pomembno vlogo pri ohranjanju katalonske identitete že v času diktature generala Franca, saj so Katalonci zaradi prepovedi javne rabe njihovega jezika doma lahko le tam študirali zgodovino Katalonije in katalonski jezik ter proučevali katalonsko literaturo, glasbo in druge umetniške zvrsti. S padcem diktature po Francovi smrti konec sedemdesetih let je katalonski jezik znova dobil svoje mesto v Kataloniji, vendar se je »univerza« ohranila, tudi danes še deluje. Konec osemdesetih se je predavanj v Pradesu še vedno udeleževalo veliko študentov in študentov iz Katalonije. Ker sem malce že govorila katalonsko, so me zelo lepo sprejeli medse, občutek sem imela, da celo z nekakšno hvaležnostjo, ker me zanimata njihova jezik in kultura. Hitro sem uvidela, kako močan občutek pripadnosti katalonskemu narodu je v njih. A ne zato, ker bi se nemara imeli za boljše ali pametnejše, le dobro so se počutili v svoji koži.