Zakaj ameriška zamenjava režima št. 68 ni uspela

Na spletu – na portalu offGuardian – je te dni viralno zaplapolal tajni ameriški »Načrt za zrušitev venezuelske diktature«, ki ga je 23. februarja 2018 podpisal admiral Kurt W. Tidd, vrhovni poveljnik Southcoma, južnega poveljstva ameriške vojske. Načrt je naslovljen »Mojstrovina«, alias »Masterstroke«. Kar je precej optimistično. Ali pa samoparodično, če hočete.

Dokument je kakopak strogo zaupen, a hitro so planili tisti, ki trdijo, da ni avtentičen, ampak da gre le za fejk – bodisi za fabrikacijo »ruskih hekerjev« ali za Googlov »prevod prevoda«, ki naj bi ga ustvaril »nekdo slovanskega rodu«, morda kdo iz »srbske šole barvnih revolucij«. Morda. Živimo v dobi fake news. Ali bolje rečeno: v dobi fejkov, ki se delajo, da so originali. A to je obenem tudi doba originalov, za katere nas prepričujejo, da so fejki.

In glede na to, da je vprašanje, kaj naj naredijo z Venezuelo, svetovno javnost povsem polariziralo, je treba reči: tisti, ki hočejo, da je ta dokument original, bodo v njem videli original – tisti, ki hočejo, da je fejk, bodo v njem videli fejk. Pri tem pa je treba nujno opozoriti, da dokument na splet ni pricurljal letos, po Guaidójevi januarski samorazglasitvi za začasnega predsednika Venezuele in po ameriških grožnjah z vojaško intervencijo, ampak že lani, 14. maja, ko se je pojavil na portalu Voltairenet – nekaj dni kasneje, tik pred venezuelskimi predsedniškimi volitvami, ki jih je dobil Nicolás Maduro, je o njem že »zgroženo« poročal portal Consortium News.

»Mojstrovina« je v nekem smislu res mojstrovina: lahko, da je fejk, toda vse, kar se je v zvezi z Venezuelo zgodilo letos, izgleda kot implementacija tega fejka – vse se je odvrtelo natanko tako, kot je to zapovedal fejk.

V tem strogo zaupnem dokumentu najprej izvemo, da je Venezuela v krizi: da jo muči pomanjkanje osnovnih potrebščin, kupne moči in deviz, da se utaplja v korupciji, da mednarodna podpora usiha in da se Madurov režim – ta »kriminalna akcija brez primere v latinski Ameriki« – na oblasti ohranja le še s pomočjo populističnih ukrepov, tako da je tik pred neizbežnim zlomom.

Potem izvemo, da demokracija v latinskoameriških deželah spet vstaja – Argentina, Ekvador in Brazilija so zgledi. »Vse to je v našo korist,« beremo. »In čas je, da Amerika s konkretnimi akcijami pokaže, da je vpletena v demokratični proces, v katerem bi zrušitev venezuelske diktature zanesljivo pomenila pravo prelomnico.« Logično: zrušitev demokratično izvoljenega predsednika je popolna afirmacija demokracije. To je »prva priložnost«, da Trumpova vlada pokaže svojo »vizijo varnosti in demokracije«, da torej pokaže svojo »privrženost demokraciji«. Trumpova vlada, ki ji očitajo demokratični primanjkljaj, skuša z zrušitvijo venezuelske »diktature« regiji in svetu pokazati svoj demokratični presežek.

Odtod bojni vzklik: »Čas je, da pospešimo zrušitev čavizma in izgon njegovih predstavnikov in da spodkopljemo dekadentno ljudsko podporo vlade.« Ja, prav ste prebrali: ljudska podpora Madurove vlade je dekadentna – potemtakem nekaj slabega, negativnega, neprimernega, propadlega, nelegitimnega, nekaj, kar je treba odstraniti. Ljudstvo, ki podpira Nicolása Madura, je treba ne le spreobrniti, temveč spodkopati – zrušiti.

In kako bodo spodkopali to strašno, grozljivo, neznosno »ljudsko podporo«? Zelo preprosto, zelo perverzno, zelo sadistično: »Ljudsko nezadovoljstvo bomo podžigali s stopnjevanjem pomanjkanja in dvigovanjem cen hrane, zdravil in drugih osnovnih dobrin, ki jih prebivalstvo nujno potrebuje.« Še huje: nobenega dvoma ni, da je treba pomanjkanje narediti »čim bolj mučno in boleče«. Ha. Tako »mučno in boleče«, da bodo potem mediji lahko poročali, kako mučno in boleče je pomanjkanje, kako ni dovolj hrane in zdravil, kako ljudje na cestah umirajo od lakote, kako umirajo v bolnišnicah, kjer jim zdravniki ne morejo pomagati, in kako je tako hudo, da so celo ugrabitelji nehali ugrabljati ljudi.

Ljudsko nezadovoljstvo bomo podžigali s stopnjevanjem pomanjkanja in dvigovanjem cen hrane, zdravil in drugih osnovnih dobrin. (načrt ameriške vojske, 23. februarja 2018)

Diktatorju je treba pokvariti imidž – v očeh ljudstva ga je treba osmešiti, pokopati, uničiti. Kot se morda spomnite, so skušali Fidela Castra pred davnimi leti tako okužiti, da bi mu odpadla brada in da bi začel govoriti traparije. Kaj pa je treba storiti z Madurom? Nič: »Z različnimi akcijami je treba spodbujati njegov egocentrizem in njegovo verbalno inkontinenco ter ga prisiliti v napake, ki bodo doma porajale nezaupanje in zavračanje, v tujini pa minimalizirale njegov pomen.« Točno: »Treba ga je oblegati, smešiti ter ga prikazovati kot simbol okornosti in nesposobnosti. Treba ga je razkrinkavati kot lutko Kube. Zaostriti je treba razdor med člani njegove vlade. Razkrivati je treba razlike med njegovim življenjskim standardom in življenjskim standardom njegovih privržencev.« Med člane vodilne stranke je treba vnašati apatijo, trenja in neslogo, obenem pa jih je treba utrujati, šibiti, mučiti, vznemirjati in nadlegovati, da bi se lažje zlomili in »skrenili z Madurove linije«. To pa še ni vse: »Madurovo vlado je treba narediti nevzdržno, njega pa prisiliti v klavdikacijo, pogajanja ali pobeg.« Jasno, če hoče pobegniti iz Venezuele, mu je treba to brez nadaljnjega omogočiti. Če ne bo pobegnil (in če njegova vlada ne pade), potem je treba razmere v venezuelski vojski tako utrditi, da bo »še pred koncem leta 2018 izvedla državni udar«.

Ko so Američani v šestdesetih letih prejšnjega stoletja »čistili« Vietnam, so rekli, da morajo to ali ono »komunistično« mesto razdejati, opustošiti in uničiti, da bi ga rešili. Rešimo ga lahko le tako, da ga uničimo! In očitno to velja tudi za Venezuelo. Naj se torej pustošenje in uničevanje začne: »Notranjo nestabilnost je treba stopnjevati do kritične točke. Intenzivirati je treba podkapitaliziranost dežele, odtekanje tujih valut in poslabšanje denarne baze, poskrbeti je treba za nove inflacijske ukrepe, ki bodo poslabšali situacijo, slabše situirane državljane, ki podpirajo vlado, in tiste, ki so dobro situirani, pa navdati z občutkom, da je njihov socialni status ogrožen ali prizadet.« Je to vse? Kje neki! »Da bi naredili razmere za prebivalstvo čim bolj kritične, je treba uvoz čim bolj ovirati, potencialne tuje vlagatelje pa odvračati – predvsem v naftnem sektorju, ki je bistven za okrevanje nacionalne ekonomije.« Ja, Venezuelo je treba opustošiti. In ja, venezuelsko prebivalstvo je treba podvreči čim hujšemu trpljenju.

S pomočjo ameriških zaveznikov v Venezueli in ljudi, »vrinjenih iz tujine«, je treba poskrbeti za »proteste, nemire in negotovost, za plenjenje, napade ter ugrabitve ladij in drugih prevoznih sredstev, da bi ljudem beg iz krizne dežele omogočili na vseh mejah in vseh poteh, s čimer bi ogrozili nacionalno varnost sosednih držav«. Na venezuelski meji s Kolumbijo je treba »netiti ogenj« ter kopičiti »promet z gorivom« in »drogami«, intenzivirati »destabilizacijske dejavnosti« in spodbujati čezmejne premike »paravojaških enot«, v begunskih centrih – »v Cucuti, La Guajiri in severno od Santanderja« – rekrutirati paravojake in »izzivati oborožene spopade z venezuelskimi obmejnimi varnostnimi silami«. Pa tudi: izdelati je treba načrt za »obilno izselitev najbolj kvalificiranih profesionalcev«, kar bi »notranjo situacijo še poslabšalo«, za veliki eksodus pa bi lahko »okrivili vlado«.

Koliko je k tej krizi s sankcijami prispevala Amerika – o tem ni ne duha ne sluha, kakor tudi ni nikjer ne duha ne sluha o tem, da se je venezuelska ekonomska kriza začela, še preden je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chávez. Venezuelo, nekoč najbogatejšo latinskoameriško deželo, je namreč v krizo in kaos spravil predsednik Carlos Andrés Pérez, ko je na začetku devetdesetih let sprejel neoliberalni diktat Mednarodnega denarnega sklada in napovedal »El Gran Viraje«, alias »Veliki preobrat« – liberaliziral je ekonomijo, dereguliral trg, opustil velike socialne projekte, ljudem pa predpisal dieto, alias austerity. Izbruhnili so protesti, ki so jih v krvi zatrli – umrlo je na tisoče ljudi. Ha.

In da ne boste mislili, da so v strogo zaupnem dokumentu slučajno pozabili: »Ustvarjati je treba žrtve in odgovornost zanje prevaliti na vlado.« Kakor tudi niso pozabili tegale: »Pred očmi svetovne javnosti je treba napihovati humanitarno krizo, ki pesti deželo.« Madurovo vlado je treba pred očmi svetovne javnosti čim bolj očrniti, njen imidž je treba čim bolj zamazati, zato ji je treba očitati »vsesplošno korupcijo« in bogatenje s prodajanjem »prepovedanih drog«. Zbogom, imidž!

Madura je treba oblegati, smešiti ter ga prikazovati kot simbol okornosti in nesposobnosti. Treba ga je razkrinkavati kot lutko Kube. (načrt ameriške vojske, 23. februarja 2018)

Hkrati je treba pridobiti podporo sosednih držav, Brazilije, Argentine, Kolumbije, Paname in Gvajane, in jih prepričati, da bodo »prispevale večje število vojakov«, obenem pa v Venezueli vse pripraviti za »prihod zavezniških sil«, če bodo sami venezuelski oficirji slučajno »premalo samoiniciativni«. Določiti je treba, kje bodo bazirani helikopterji, letala, obveščevalne enote, bolnišnice ter nadzorni in logistični centri – vse lokacije, vsa letališča in vsa pristanišča tudi naštejejo, očitno pa računajo tudi »na letalsko pisto in skladišča regionalnega humanitarnega centra Združenih narodov«.

Jasno, vojaška operacija naj poteka »pod mednarodno zastavo«, prikazovati jo je treba kot »multilateralno«, češ da pri njej sodelujejo »države, nevladne organizacije in mednarodna telesa«, nenehno in brez predaha pa je treba ponavljati, »da je za krizo, v kateri je dežela, kriv izključno Diktator«.

Z vsemi sredstvi in vsemi zmogljivostmi je treba širiti »ameriško psihološko vojno«, Madura »žigosati« kot »sovražnika«, »intenzivirati medijska poročila o kubanizaciji Venezuele«, »prek medijev poudarjati, da je treba tej situaciji enkrat za vselej narediti konec, ker je preprosto nevzdržna«, Madurov režim pa razglašati za »nesposobnega«, »kriminalnega« in »nelegitimnega« ter za »tatu venezuelskega ljudskega bogastva« in »plenilca nacionalnega zaklada«.

Bolje mrtev kot živ

Vau – si rečete. In še enkrat vau, kajti natanko to so zadnje mesece tudi počeli! Ljudsko nezadovoljstvo so podžigali s stopnjevanjem pomanjkanja in dvigovanjem cen hrane, zdravil in drugih osnovnih dobrin, pomanjkanje so naredili tako mučno in boleče, da so mediji lahko poročali, kako mučno in boleče je pomanjkanje in kako ljudje na cestah umirajo od lakote, Madura so oblegali, smešili ter ga prikazovali kot simbol okornosti in nesposobnosti, silili so ga v pobeg, med člane njegove vlade so vnašali razdor, širili so psihološko vojno, stopnjevali notranjo nestabilnost, intenzivirali so podkapitaliziranost dežele, ovirali so uvoz, odvračali tuje vlagatelje, spodbujali množično izseljevanje, skrbeli za proteste, nemire, negotovost in slabšanje situacije, povzročali žrtve in jih pripisovali »režimu«, napihovali humanitarno krizo, na meji s Kolumbijo netili ogenj, spodbujali čezmejne premike paravojaških enot, izzivali oborožene spopade, pripravljali teren za prihod zavezniških sil, na svojo operacijo so lepili mednarodno zastavo, za vse – s posledicami ameriških sankcij vred – pa krivili »Madurov režim«, ki so ga razglašali za nesposobnega, kriminalnega in nelegitimnega, za plenilca nacionalnega zaklada brez primere v zgodovini sveta.

Strogo zaupni dokument je morda res fejk, toda Američani so očitno zares počeli vse, kar piše v tem fejku. In hecno: to, da je dokument fejk, se je zdelo spletni skupnosti hujše od tega, da Američani to, kar piše v fejku, zares počnejo. Če je ta dokument le fejk, potem je vse, kar počnejo Američani, še toliko hujše in še toliko perverznejše. To, da realnost sledi fejku, je res noro.

A ironično: nič od tega Američanom in Guaidóju ni pomagalo! Maduro ni padel niti pobegnil. Veliki načrt se ni uresničil. Ameriški puč ni uspel. Trumpu, ki s predsedniško funkcijo tako bogati, da bi ga morali odpoklicati (ali pa zrušiti, če hočete), je spodletelo, ponovno spodletelo in še enkrat spodletelo. »Mojstrovina« ni bila mojstrovina.

Ustvarjati je treba žrtve in odgovornost zanje prevaliti na vlado. (načrt ameriške vojske, 23. februarja 2018)

Res neverjetno, boste rekli, res neverjetno, da Maduro ni padel. A če pomislite, kaj vse so počeli, da bi ga zrušili, se zdi še toliko bolj neverjetno, da ni padel. Samo pomislite: rekli so, joj, samo Juana Guaidója postavimo za začasnega predsednika Venezuele, pa bo Maduro padel! Guaidója so postavili za začasnega predsednika Venezuele, toda Maduro ni padel. Rekli so: samo slovensko vlado še prepričamo, da Guaidója prizna za začasnega predsednika Venezuele, pa bo Maduro padel! Slovenska vlada je Guaidója priznala za začasnega predsednika Venezuele, toda Maduro ni padel. Rekli so: samo Guaidója napihnimo čez vse plafone, pa bo Maduro padel! Guaidója so napihnili čez vse plafone (imenujte ga Svoboda, Demokracija ali pa »venezuelski Justin Trudeau«!), toda Maduro ni padel. Rekli so: samo Amerika naj »režimu« zagrozi z invazijo, pa bo Maduro padel! Amerika je zagrozila z invazijo, toda Maduro ni padel. Rekli so: uvedimo sankcije in blokirajmo venezuelsko nafto, steber venezuelske ekonomije, pa bo Maduro padel! Uvedli so sankcije in blokirali izvoz venezuelske nafte, toda Maduro ni padel. Rekli so: samo lažimo, manipulirajmo in javnosti perimo možgane, pa bo Maduro padel! Lagali so in manipulirali in javnosti prali možgane, toda Maduro ni padel. Rekli so: Guaidó naj venezuelsko vojsko samo pozove k državnemu udaru, pa bo Maduro padel! Guaidó je – stoječ pred vojaško letalsko bazo La Carlota – venezuelsko vojsko in ljudstvo 30. aprila res pozval k državnemu udaru, tvitnil je, da je napočil čas za »sklepno fazo operacije Svoboda«, oznanil je, da »91 do 95 odstotkov našega prebivalstva hoče spremembo«, napovedal je veliko vstajo in največji protestni shod v zgodovini Venezuele (vstanite! zrušite Madura!), poleg sebe je instaliral Leopolda Lópeza, priljubljenega voditelja opozicije, nekaj oficirjev je prestopilo na njegovo stran (kasneje so trdili, da so jih vrgli na finto), slišati je bilo strele, letele so molotovke, pršel je solzivec, nekaj je bilo mrtvih, ameriške oblasti – zunanji minister Mike Pompeo in svetovalec za nacionalno varnost John Bolton – so Guaidóju poslale pozdravne tvite, toda Maduro ni padel. Še huje: o največjem protestnem shodu v zgodovini Venezuele ni bilo ne duha ne sluha. Leopoldo López pa je ob prvem strelu zbežal na čilsko ambasado, ki mu je svetovala, naj raje zbeži na špansko.

Američani so zadnje mesece vpili, vpili in vpili. Samo vpijmo, da so bile volitve, na katerih je zmagal Maduro, zrežirane, pa bo Maduro padel! Samo vpijmo, da Madura ne priznava več nobena država, pa bo padel! Samo vpijmo, da imamo »koalicijo voljnih«, pa bo Maduro padel! Samo vpijmo, da so se iz Venezuele izselili že trije milijoni ljudi, pa bo Maduro padel! Samo vpijmo, da Madurovi gardisti sežigajo tovornjake s humanitarno pomočjo, pa bo Maduro padel! Samo vpijmo, da se najvišji predstavniki Madurove vlade – obrambni minister Vladimir Padrino López, predsednik vrhovnega sodišča Maikel Moreno in poveljnik predsednikove garde Iván Rafael Hernández Dala – skrivaj dogovarjajo in pogajajo z Guaidójem, pa bo Maduro padel! Vpijmo, da je Madurova vlada »režim«, pa bo Maduro padel! Vpijmo, da bomo Venezuelo odrezali od mednarodnega finančnega sistema, pa bo Maduro padel! Vpijmo, da bomo uvedli »kompletni embargo na nafto« in »ekonomske sankcije najvišjega tipa«, pa bo Maduro padel!

In seveda: vpijmo, da je bilo letalo, s katerim je skušal Maduro med Guaidójevim »pučem« zbežati na Kubo, že na vzletni stezi in da so ga Rusi in Kubanci – njegovi dreserji – v zadnjem hipu prepričali, naj ostane, pa bo Maduro padel!

Ja, tudi vse to so počeli – in Maduro ni padel. In vpili so, da je Maduro »tiranski diktator«, da je Hitler, da venezuelski generali in vojaki množično bežijo v Kolumbijo, da se venezuelska vojska sesuva, da Madura rešujejo le še paravojaške tolpe, da ga revni sloji ne podpirajo več, da so CIA in ameriške Posebne enote že v Venezueli, da se »hiša iz kart« podira, toda Maduro ni padel. In vpili so, da je Maduro »bivši šofer avtobusa«, toda »bivši šofer avtobusa« ni padel. Vojska ni prestopila na Guaidójevo stran, ampak je ostala na strani »bivšega šoferja avtobusa«.

Stalno so ustvarjali vtis, da je Maduro tik pred padcem. Nenehno so ustvarjali vtis, da so tik pred invazijo. Potrebovali so le še dobro pretvezo. Upali so, da bo dal Maduro Guaidója zapreti po vrnitvi iz Kolumbije, pa se to ni zgodilo. Upali so, da bo dal Maduro Guaidója zapreti po njegovem pozivu k državnemu udaru, pa se to ni zgodilo. Upali so, da bo dal Maduro Guaidója likvidirati – ali kaj takega. Tudi to se ni zgodilo. Z mrtvim Guaidójem bi prišli dlje kot z živim. Mrtev bi se venezuelskemu ljudstvu gotovo bolj priljubil kot živ.

Čakali smo le še na to, da Trump in njegovi pajdaši oznanijo: Nicolás Maduro razvija in poseduje orožje za množično uničevanje! Njegove jedrske rakete lahko v pol ure zadenejo Belo hišo! Vidimo se v Prašičjem zalivu!

Kolektivno kaznovanje civilnega prebivalstva

Amerika deželi, ki ji gre na živce, vedno hitro uvede – okej, uvozi – demokracijo, toda Venezuelci uvoza ameriške demokracije očitno nočejo. V preteklosti so vse prepogosto gledali latinskoameriške dežele, ki so jih »osvobajali« in »demokratizirali« Američani, navsezadnje, »zamenjava režima« v Venezueli bi bila že 68. ameriška »zamenjava režima«.

Tudi Juana Guaidója, 35-letne ameriške lutke, ki se je 23. januarja samorazglasila za predsednika Venezuele, Venezuelci nočejo. Še več: »Guaidójeva bebavost je najboljša zaveznica čavizma, saj je ljudi združila in spravila na Madurovo stran,« pravi Gilberto Giménez, predsednik neke male venezuelske stranke. Guaidó ne dela le proti sebi, ampak že ves čas nehote dela za Madura. Njegove napake so Madurovi triumfi. Ko Ameriko poziva, naj vojaško napade Venezuelo – napaka! Le kateri Venezuelec bi ljubil politika, ki bi pozival k okupaciji svoje domovine? Le katera vojska bi hotela, da jo vodi politik, ki je bil vrinjen od zunaj?

In če smo že ravno pri tem: kateri Venezuelec bi hotel, da Venezuelo »osvobodi« in »odreši« Amerika, ki Venezuelo ubija z naftnim embargom in krutimi, destruktivnimi ekonomskimi sankcijami? Prav res: le kateri Venezuelec bi podprl politika, ki bi Ameriko pozival, naj Venezuelo kaznuje s sankcijami? Guaidó, ki nima ravno silne podpore, tudi globalne ne (kot začasnega predsednika Venezuele ga priznava le 50 dežel), in ki skuša do oblasti priti na silo, namreč počne natanko to – zahteva državni udar, sankcije in vojaško invazijo, ki pa si je očitno nihče ne želi. Preveč je nepredvidljiva. Preveč je lahko krvava, kaotična, katastrofalna. Preblizu je ameriškim volitvam.

In ne pozabite: venezuelska vojna, v kateri bi se Amerika posredno udarila z Rusijo (in verjetno Kitajsko), bi bila tudi preblizu Amerike. Zato ne preseneča, da John Bolton, rušilec Madura, zdaj z vojaško intervencijo oz. »neizprosno silo« že grozi Iranu – točno, Iran je dovolj daleč od Amerike.

Pred očmi svetovne javnosti je treba napihovati humanitarno krizo, ki pesti deželo. (načrt ameriške vojske, 23. februarja 2018)

A Guaidó, ki ga Maduro nalašč pušča povsem pri miru, na svobodi (bolj ko je svoboden, bolj je brez moči in brez strateške vrednosti), je le groteskna personifikacija Amerike, ki Venezuelo »rešuje« tako, da jo ekonomsko, socialno in diplomatsko uničuje. Bolj ko Američani Venezuelo pustošijo z embargom, sankcijami in Guaidójem, bolj se Maduro zbližuje z Rusijo (in Kitajsko). In seveda: bolj ko Američani Venezuelo pustošijo z embargom, sankcijami in Guaidójem, bolj Venezuelci verjamejo Maduru, ki trdi, da so za vse venezuelske katastrofe – in za venezuelsko trpljenje – krivi Američani.

Ste vzkliknili: ne, niso! Premislite še enkrat. Jeffrey Sachs in Mark Weisbrot, slovita ekonomista, sta namreč aprila objavila študijo Ekonomske sankcije kot kolektivno kaznovanje: primer Venezuela, v kateri ugotavljata, da so ameriške sankcije – vse od avgusta 2017 – udarile civilno prebivalstvo (predvsem najrevnejše), ne pa Madurove vlade, da so bile zelo destruktivne, da so ljudem drastično zmanjšale količino zaužitih kalorij, da so prinesle bolezni in povečale smrtnost (tako odraslih kot otrok), da so povzročile razseljevanje milijonov Venezuelcev, da so poglobile venezuelsko ekonomsko krizo in onemogočile stabilizacijo venezuelske ekonomije.

Samo med letoma 2017 in 2018 je umrlo več kot 40.000 Venezuelcev – sankcije, ki jih je Amerika sprožila letos, pa so še hujše in destruktivnejše od prejšnjih, opozarjata Sachs in Weisbrot, ki ne skrivata, da ameriške sankcije ustrezajo definiciji »kolektivnega kaznovanja civilnega prebivalstva«, ki ga prepovedujejo tako Ženevska konvencija kot mednarodno pravo in celo ameriška zakonodaja. Alfred de Zayas, nekdanji posebni poročevalec Združenih narodov, je ameriške sankcije že prej razglasil za »zločin proti človeštvu«.

Venezuela, ki se ji lahko sicer zgodi, da jo bo Putin prodal Trumpu, je v hudi krizi, toda imperializem je v še hujši.