Intervju / Frank G. Karioris: Ko moški ženski plača pijačo, to v nezavednem izraža predpostavko, da so moški delavci, ženske pa so mame, skrbnice, da nimajo službe

Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji.

Pred doktoratom, ki ga je opravil na Ameriški univerzi osrednje Azije v Kirgizistanu, kjer je deloval kot direktor centra za kritične študije spola in kot asistent na katedri za sociologijo, je študiral v Brightonu ter se pozneje na Madžarskem posvečal primerjalnim študijam spola v povezavi s sociologijo in socialno antropologijo. Prejšnji teden je gostoval na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je na povabilo prof. Mitje Velikonje študentskemu občinstvu z vseh koncev sveta predaval o osnovah kulturnih študij moškosti. Po predavanju smo s prof. Kariorisem spregovorili o toksični moškosti (gre za pojem, ki z eno besedo opredeljuje mačizem, seksizem in tudi nasilje nad ženskami), feminizmu, frustracijah ogroženih moških, o čevapčičih in še marsičem.

Kaj vas je pripeljalo, da ste se akademsko osredotočili na kritične študije moškosti?

Diplomiral sem iz zgodovine in pedagogike. Zgodovina je izjemno moško področje, izobraževanje pa izjemno žensko; pri univerzitetnih profesorjih pa je stanje v ZDA in tudi drugod po svetu tako: čim nižja je stopnja izobraževalne ustanove, večji delež žensk bo v njej deloval. V vrtcih delajo skoraj izključno ženske, višje ko se premikaš, večji bo delež moških pedagogov. Diplomiral sem ravno v času finančne krize in nisem našel zaposlitve na svojem področju, zato sem se zaposlil na univerzi, v upravi študentskega naselja. Tam sem spoznal, da je velika večina administrativnega osebja žensk, večina profesorskega kadra pa so moški. Tako je v Združenih državah in predvidevam, da je podobno tudi v Sloveniji. Z ženskami iz univerzitetne administracije smo se veliko pogovarjali o težavah, povezanih z vlogo spola. Ko sem kasneje v Veliki Britaniji pripravljal magisterij na področju razvoja in izobrazbe, sem na polovici raziskave spoznal, da se večino časa pravzaprav ukvarjam s spolom. To je bilo nekakšno razodetje in svoje raziskovanje sem kmalu usmeril v kritične študije moškosti.