Za železno ograjo

Prihaja čas dopustov. Čas, ko bodo morda ljudje lahko, četudi za kratek čas, ugledali stanje na slovensko-hrvaški meji, ko jo bodo prečkali med potjo na morje. Na tej meji je zdaj že 116 kilometrov rezilne žice in 67 kilometrov »humanejše« panelne ograje, ki pa ima na vrhu vseeno razpeto rezilno žico. Tam patruljirata policija in vojska v polni bojni opremi. Dodatnih 40 kilometrov ograje je že na poti, država pa bo v kratkem mejo pokrila tudi z videonadzorom.

Razlog za vojno stanje na meji so begunci oziroma ilegalni prebežniki, kakor jim pravijo na policiji. Teh je v prvih mesecih letošnjega leta na slovensko južno mejo prišlo nekoliko več kot v enakem obdobju lani. Čeprav se veliko govori o številkah in odstotkih, ki kažejo povečanje števila beguncev, ki prihajajo, pa bi se morda morali posvetiti nekim drugim številkam in odstotkom, ki se še precej bolj razlikujejo od dolgoletnega povprečja. In tudi od lanskega povprečja. In sicer o številu beguncev, ki so zavrnjeni že na meji oziroma jih »v skladu z zakonodajo« policija vrne na Hrvaško.

Leta 2017 je slovenska policija na Hrvaško vrnila 39 odstotkov »nezakonitih prebežnikov«, kot jim pravijo oblasti. Lani so jih vrnili 51 odstotkov. Letos, podatki policije so za prvo četrtletje, je ta odstotek narasel že na 60 odstotkov.

Nekaj se je torej spremenilo, in to bistveno. In v obdobju zgolj enega leta. Možnosti sta v bistvu dve. Ali se je spremenil odnos beguncev ali pa odnos do beguncev. Prva možnost predpostavlja, da gre za nekakšno kolektivno odločitev beguncev, da na schengenski meji ne bodo več zaprosili za azil. Druga predpostavlja, da se je spremenila politika slovenske države, ki jo v praksi izvaja policija, in sicer tako, da je vedno več beguncem začela odrekati pravico do azila. Odrekati, da sploh vložijo prošnjo za azil. In to kar policija, ki v postopku mednarodne zaščite nima drugih nalog, kot da begunce obvesti o pravicah in dolžnostih, ter sprejme namero za vložitev prošnje za azil, če jo ti izrazijo.

Prvo možnost zagovarjajo na notranjem ministrstvu, kjer zagotavljajo, da: »V Sloveniji nikomur ne odrekamo pravice do mednarodne zaščite in vsem omogočamo dostop do postopka mednarodne zaščite skladno z nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami.« Na Hrvaško vračajo zgolj tiste ljudi, ki se ne odločajo zaprositi za azil oziroma ne izrazijo namere, da želijo zaprositi za azil.

Begunci, potencialni prosilci za azil, se ob soočenju s slovensko policijo torej prostovoljno odločijo, da prošnje za azil ne bodo vložili. Velika večina se jih tako prostovoljno odloči kljub temu, da Slovenija še naprej brez izjem sprejema vse prošnje za azil in da se po vložitvi prošnje v Sloveniji lahko prosto gibajo in posledično lahko tudi nadaljujejo pot v druge evropske države (kar jim očitajo na notranjem ministrstvu in policiji kot zlorabo sistema azilnega prava)? Raje, kot da v Sloveniji vložijo prošnjo za azil in si tu ali v kaki drugi državi v Evropi potem poskušajo ustvariti novo življenje, izberejo življenje skrivanja po gozdovih, plavanja po rekah, prebijanja skozi rezilne žice, plezanja čez panelne ograje, prenašanja policijskega nasilja, življenja v nevrednih razmerah na poti med slovensko mejo na Hrvaško in potem v begunskih kampih v BiH? Vedno znova in znova? Tega si želijo? Morda. Morda pa bi vseeno veljalo neodvisno preveriti trditve policije, da begunci, z redkimi izjemami, sploh ne želijo azila.

Prav zato bi bilo treba zagotovila policije o spoštovanju mednarodnih standardov s področja mednarodne zaščite neodvisno preveriti. A tovrsten neodvisni nadzor policijskih postopkov na meji je v praksi državnim in mednarodnim nadzornim organom, civilni družbi in medijem zelo otežen, če ne celo onemogočen. Policija recimo skriva vsebino navodil za ravnanje z begunci, ki jo je maja lani izdal tedanji generalni direktor policije Simon Velički. Razkritje teh (in drugih) navodil je že pred časom zahtevala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, a policija je zoper njeno odločbo vložila tožbo na upravnem sodišču. Notranja navodila za ravnanje z begunci skušajo ohraniti tajna, saj naj bi »to ogrozilo izvajanje policijskih postopkov«.

Slovenska policija je na Hrvaško leta 2017 vrnila 39 odstotkov »nezakonitih prebežnikov«, lani 51 odstotkov, letos pa že kar 60 odstotkov.

Policiji tudi ni treba pretirano skrbeti, kadar policisti ravnajo v nasprotju s tem, kar javno zagotavljajo, ker je kakršenkoli »nadzor« nad njihovim delom mogoč le, kadar je vnaprej dogovorjen, dovoljen in ga odobri policija. Na začetni strani, kjer so pojasnjene »Aktivnosti slovenske policije v zvezi z migracijami«, je recimo objavljeno tudi »Opozorilo za predstavnike medijev«, ki se začne z nedvoumnim sporočilom, da je kakršenkoli naključen vpogled v policijske postopke na meji prepovedan: »Obiski mejnih prehodov, sprejemnih centrov in drugih lokacij za nastanitev migrantov so omejeni oz. morajo biti vnaprej dogovorjeni s Sektorjem za odnose z javnostmi na Generalni policijski upravi.« Opozorilo je, da ne bi bilo kake pomote tudi med tujimi novinarji, objavljeno tudi v angleščini.

Stanje, ko policija že na meji zavrne veliko večino beguncev in jih vrne v drugo državo, se namreč pričakuje ob uveljavitvi spornih določb zakona o tujcih, kadar so razglašene izredne razmere.

Člena 10.a in 10.b zakona o tujcih omogočata (začasno) popolno opustitev zavez iz mednarodnega azilnega prava. »Ne glede na določbe zakona, ki ureja mednarodno zaščito, policija to namero zavrže kot nedopustno, če v sosednji državi članici Evropske unije, iz katere je tujec vstopil, ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in tujca napoti v to državo. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve,« piše v drugem izmed omenjenih členov. Izjeme so mogoče le v primerih, če je zdravstveno stanje prosilca tako slabo, da njegova deportacija ni mogoča, in v primeru, da je očitno, da je prosilec otrok oziroma »mladoletnik brez spremstva«.

Prejšnjo sredo je v Črnomlju potekala razprava z naslovom »Pogovarjajmo se o migracijah« v organizaciji Slovenske filantropije, na kateri so sodelovali posamezniki iz lokalnega okolja, ki se tako ali drugače srečujejo z migracijami. Katja Pezdirc iz Zdravstvenega doma Črnomelj, ki skrbi tudi za nujno medicinsko pomoč, je pojasnila, da jih poleti več desetkrat mesečno policija pokliče na teren zaradi beguncev. A vse intervencije doslej so se izkazale za nenujne. Begunci, je opozorila Pezdirčeva, želijo z lažnim prikazovanjem poškodb ali bolečin doseči, da jih ne bi vrnili na Hrvaško. Ob tem se odpira vprašanje, zakaj bi morali begunci s hlinjenjem bolezni preprečevati vrnitev, če pa policija ves čas zagotavlja, da vračajo le ljudi, ki nočejo zaprositi za azil. Torej ljudi, ki se prostovoljno odločijo za vrnitev na Hrvaško in posledično v BiH. Tudi iz besed predstavnice lokalne zdravstvene službe bi lahko sklepali, da na meji že izvajajo sporne določbe zakona o tujcih.

Namig, da policija ločuje begunce glede na pogoje, ki so v zakonu o tujcih predvideni za izredne razmere, najdemo tudi v poročilu civilne iniciative InfoKolpa. V drugi polovici lanskega leta so bili prek posebne telefonske številke za pomoč beguncem v stiku z več deset osebami oziroma družinami in skupinami beguncev. Med ranljivimi skupinami (otroci, družine, ženske, bolni) jih je precej uspelo zaprositi za azil ob stiku s policisti na meji, medtem ko se je po stiku s policijo izgubila sled za vsemi ostalimi …

Ali notranja policijska navodila, katerih tajnost prek sodišča brani policija, vsebujejo tudi ukaz, naj policisti na meji izvajajo sporne dele zakona o tujcih? Morda to v njih ni zapisano eksplicitno, pač pa smiselno in posredno. A dokler policijski dokumenti ne bodo razkriti, tega ni mogoče ne trditi ne zanikati.

Sporne določbe zakona o tujcih bi sicer policija lahko uporabljala le v primeru, da bi državni zbor razglasil izredne razmere. In sicer če bi vlada in državni zbor presodila, da sta zaradi beguncev »ogrožena javni red ali notranja varnost Republike Slovenije, kar bi lahko otežilo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij …« Izredne razmere seveda niso bile razglašene. Zanje, zaradi beguncev, tudi ni nobene potrebe, ne v Sloveniji in ne drugod po Evropi.

Kakršenkoli zunanji vpogled v delo policije na meji je mogoč, kadar je vnaprej dogovorjen, dovoljen in ga odobri policija.

Prav zgoraj omenjene določbe zakona o tujcih, ki jo je napisala vlada Mira Cerarja in v državnem zboru potrdila njena večina, preverja tudi ustavno sodišče. Preverjajo skladnost zakona z ustavo, in sicer z več vidikov, med katerimi pa je najpomembnejši odsotnost individualne obravnave prosilcev za azil oziroma možnosti, da bi vsaj predstavili osebne okoliščine, ki bi govorile v prid mednarodni zaščiti, preden jih deportirajo. Ustavno presojo je zahtevala bivša varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Ustavni sodniki so se odločili, da do njihove razsodbe zakon lahko velja, da pa bodo o njem presojali absolutno prednostno. To je bilo pred dobrima dvema letoma, odločitve pa še ni.

Med tem se je spremenilo marsikaj. Če je tedaj Slovenija na Hrvaško vračala manjšino beguncev, jih sedaj veliko večino. In trend kaže, da jih bo že na meji zavračala vedno več. S povečanimi migracijami bi se namreč lahko spoprijela na dva načina. Z investicijo v sprejemno-registracijske centre, kjer bi lahko za to delo usposobljeni državni uradniki izvajali postopke v skladu z mednarodnim azilnim pravom. Ali pa na drugi način, ki mu očitno daje prednost – z gradnjo obmejnih ograj in postavitvijo rezilnih žic ter krepitvijo drugih varnostnih ukrepov ter povečevanjem pripadnikov varnostnih organov na meji prav z namenom, da bi čim manj ljudi lahko sploh prišlo do točke, ko zaprosijo za azil.

Na ministrstvu za notranje zadeve so potrdili besede notranjega ministra Boštjana Poklukarja, izrečene na nedavnem obisku meje v okolici Črnomlja. Policija bo vzdolž schengenske meje vzpostavila videonadzor. In sicer dnevno-nočne kamere, ki »bodo postavljene tako na prehodnih mestih kot tudi na točkah, ki omogočajo nadzor večjega območja državne meje«.

Njihove in naše smeti

Problematika smeti, ki ostajajo za migranti

Verjetno največja in tudi najbolj realna težava povečanih migracij so smeti, ki jih v obmejnih gozdovih za seboj pustijo ljudje na poti iz nevarnih območij v varnejšo Evropo. A problem smeti, večinoma oblačil, ne bi bil omembe vreden, če bi pristojni opravili svoje delo. Če bi občine poskrbele za redno čiščenje. Če bi za ta problem morda tudi država pokazala nekaj volje.

Direktor Javnega podjetja Komunala Črnomelj Samo Kavčič pojasnjuje, da tovrstno čiščenje v okolju, kot so gozdovi, »ne spada v okvir javne službe, pač pa gre za del naših aktivnosti, ki sodijo v tržno dejavnost. Za vsako takšno akcijo pobiranja smeti potrebujemo naročnika in seveda tudi plačnika storitve.«

Lanskega oktobra so se s tedanjo županjo Mojco Čemas Stjepanovič za tako storitev že dogovorili, in sicer tridnevno pobiranje odpadkov, za kar so potem občini izstavili račun, občina pa ga je plačala. »Ne vem pa, ali so uspeli od države dobiti povračilo tega stroška ali ne; predvidevam, da ne, ker po tem nismo dobili več nobenega naročila. Šele zdaj smo dobili novo naročilo s strani občine za enodnevno čiščenje, a ga še nismo izvedli, saj se še dogovarjamo s policijo. Oni poznajo teren in vedo, kje se nahajajo odpadki, zato nas usmerijo na področja, kjer je tega več. Da bi hodili po gozdu in iskali odpadke, to pač ne gre,« pojasnjuje Kavčič.

Veliko večino, okoli devetdeset odstotkov odpadkov predstavljajo oblačila, spalne vreče in odeje, ki za begunci ostanejo po prečkanju Kolpe. »Seveda ni dopustno smetiti v okolju, a za človeka, ki je prišel iz neurejenih razmer, prepotoval na tisoče kilometrov in se mora potem še skrivati pred policijo, razumem, da njegova prioriteta ne bodo skrb za ekologijo in drugi višji cilji. Če za seboj pustijo nekaj mokrih oblačil, jim tega res ne morem zameriti. Veliko težje razumem ravnanje ljudi, ki so prebivalci te občine in imajo za ravnanje z odpadki poskrbljeno, a jih še vedno odlagajo v naravi,« pravi Kavčič.

Poleg odpadkov pa različne (politično motivirane) civilne iniciative opozarjajo, da je prebivalce ob meji zaradi beguncev strah, da se počutijo ogrožene, da jih skrbi za lastnino in za lastno varnost. Kavčič pojasnjuje, da glede tega ne more govoriti v imenu podjetja, ki ga zastopa, pač pa lahko pove svoje osebno mnenje: »Zadeva je po mojem napihnjena. Seveda se zaradi povečanega števila ljudi zgodi kak vlom v avto ali kaj podobnega, kar pri lokalnem prebivalstvu sproža nelagodne občutke. Tu na kmetih se doslej večina ljudi sploh ni zaklepala, zdaj pa verjetno obrnejo ključ. A ne gre za problem večjega obsega, ne gre za to, da si ne bi več upal v gozd ali pa da si ne bi tja upal pustiti svojih otrok.«