Zadnja bitka

Donald Trump, ki s predsedniško funkcijo neprestano bogati, bo vendarle utrpel izgubo – Belo hišo zapušča tiskovna predstavnica Sarah Sanders. Toda to dejansko ne bo izguba. Da je ni več, se sploh ne bo poznalo. Sarah Sanders je lagala, lagala in lagala, Trump pa to itak sam počne najbolje. Laže neprekinjeno, sistematično, odkrito, tako rekoč robotsko. Laže celo tedaj, ko bi lahko povedal resnico. Laganje je njegov edini politični program.

Ko je te dni rekel, da je »Melania T naša Jackie O« (= Jacqueline Kennedy Onassis), ni le pretiraval, ampak lagal. To je bila laž. Ko je tvitnil, da bo v primeru njegove neizvolitve leta 2020 prišlo do »zloma borze, kakršnega še niste videli«, je prav tako brutalno lagal, kakor je tudi lagal, ko je te dni rekel, da mu ustava dovoljuje, da »počne, kar hoče«. In seveda, lagal je, ko je rekel, da so tankerja v Hormuški ožini napadli Iranci.

Lagal ni le, ko je rekel, da bi tudi na naslednjih predsedniških volitvah sprejel tujo pomoč. »Če bi kdo – recimo iz Norveške – poklical in rekel, da ima informacije o mojem političnem nasprotniku, bi to hotel slišati.« In dobro vemo, kako so mu »Norvežani« pomagali med predvolilno kampanjo leta 2016 – z »umazanimi« informacijami o politični nasprotnici Hillary Clinton ter s širjenjem lažnih novic in dezinformacij.

Razlog več, da je Joe Biden, nekdanji ameriški podpredsednik, za katerega Trump pravi, da je med vsemi demokratskimi predsedniškimi kandidati »mentalno najšibkejši« (to je v prejšnjem predvolilnem ciklusu očital Hillary Clinton), takoj sporočil, da bo govoril le resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico – obljubil je, da med predvolilno kampanjo ne bo razširjal ne lažnih novic ne dezinformacij, pa tudi (ro)botska omrežja bo preskočil. Ameriške volitve naj odločijo Američani, ne pa Rusi – ali »Norvežani«.

Rečete si: 77-letni Biden, ki ga nekateri kličejo »striček Joe«, drugi pa »dedek Joe«, je pravo nasprotje 73-letnega Donalda Trumpa! Ne nujno. Trumpa je množica žensk obtoževala vseh mogočih oblik spolnega nasilja, a tudi Bidena je na začetku letošnjega leta, ko je napovedal predsedniško kandidaturo, množica žensk obtožila spolnega nadlegovanja, če že ne ravno spolnega nasilja – »neprimernega dotikanja«, »vdiranja v zasebni prostor«, »neželenega poljubljanja«, »ovohavanja las«. Branil se je, rekoč, da bo po novem uvidevnejši do »zasebnega prostora«, toda kot kaže, ne more iz svoje kože – neki desetletnici je rekel, da je »gotovo tako pametna, kot je čedna«, posnetki, na katerih v neko aktivistko, ki ga sprašuje o pravici do izbire, rine s prstom, pa so postali viralni. Kar je tudi vse spomnilo, kako mirno je leta 1991 kot predsednik senatnega odbora za pravosodje toleriral brutalne napade na Anito Hill, ki je vrhovnega sodnika Clarencea Thomasa obtožila spolnega nasilja.

Joe Biden, »kandidat nostalgije«, kot ga je označila Anna North (Vox), ni le relikt »dobrih, starih časov«, ko je ženska veljala za objekt, ampak hoče Ameriko vrniti v te »dobre, stare čase« – ja, Ameriko bi naredil spet veliko. Kot Trump.

Biden vzbuja nostalgijo po »dobrih, starih časih«, ko je obstajal red, po »dobrih, starih časih«, ko so obstajale socialne in spolne hierarhije – ko je lahko moški, kot bi rekel Trump, »vsako žensko zgrabil za pičko« (zlasti slaven moški, in politiki so slavni, mar ne?), ko še ni bilo gibanja #MeToo, ko družbenih norm niso narekovale ženske, ko še ni kraljevala »politična korektnost«, ko so privilegiji še nekaj veljali in ko je lahko Biden, večni senator iz zvezne države Delaware (davčne oaze!), nastopal kot »naravni« zaveznik in rešitelj delavskega razreda, ki je vedno vedel, kam sodi. Ne tja kot njegov vzvišeni pokrovitelj, Joe Biden, ki pravi, da se ne bo spremenil in da bo še naprej ljudi objemal ter jih – moške in ženske – grabil za rame, ker da »gre pri vladanju za povezovanje z ljudmi«. Biden sicer ustvarja vtis dobrodušnega dedka, toda Amy Lappos, ena izmed žensk, ki naj bi se jih »neprimerno dotikal« (na neki politični prireditvi jo je zgrabil za glavo in svoj nos stisnil k njenemu), pravi, da to ni izražanje »naklonjenosti«, temveč »seksizem in mizoginija«.

Pa vendar: glede na to, koliko glasov je na predsedniških volitvah dobil Trump, bi lahko rekli, da si res veliko Američanov želi, da se Biden ne bi nikoli spremenil.

Demokratski predsedniški kandidati se neprestano spotikajo ob Sandersa in socializem, a se obenem zavedajo, da kapitalizem ne deluje in da gre ljudem vse bolj na živce.

In Biden, sintetična verzija Teda Kennedyja, ki za predsednika kandidira že tretjič (1988, 2008, 2020), se očitno tega prekleto dobro zaveda, zato deluje tako retro, tako staromodno, tako zastarelo, tako regresivno. Kot Trump. Zelo rad pripoveduje anekdote o senatorjih, ki so že zdavnaj umrli. Trump včasih Luno zameša z Marsom (»Luna je del Marsa,« je tvitnil), Biden pa včasih Thereso May zameša z Margaret Thatcher. Njegova neobčutljivost je legendarna, a predpotopna. »V Delawaru populacijsko najbolj naraščajo ameriški Indijci – priseljujejo se iz Indije. V trgovine 7-Eleven ali Dunkin’ Donuts sploh ne moreš vstopiti, če nimaš vsaj rahlega indijskega naglasa,« je rekel leta 2008, ko je skušal poudariti svoje »odlične odnose« z ameriškimi Indijci. Leta 2007 – med predvolilno kampanjo – pa je Baracka Obamo opisal kot »prvega splošno sprejemljivega Afroameričana, ki je artikuliran in bister in čist in čeden«. Kako trumpovsko. Kasneje, v šovu Jona Stewarta, se je zvijal, rekoč, da bi moral namesto izraza »čist« uporabiti izraz »svež«. Res, trumpovsko.

Oba, Biden in Trump, ne obžalujeta svojih preteklih »dejanj«, oba nastopata klovnovsko, oba sta zelo zaletava, oba sta tovarni spodrsljajev (Biden je recimo leta 2008, med predvolilno kampanjo, senatorja Chucka Grahama, ki je paraplegik, pozval, naj zaboga vstane, da ga vsi vidijo), oba sta leta 2003 podprla napad na Irak, oba imata težave z abortusom (Biden je nasprotoval zveznemu financiranju abortusa, a pravi, da si je zdaj – zaradi prepovedi abortusa v nekaterih zveznih državah – premislil), oba si zelo rada prisvajata tuje delo (leta 1988, med predvolilno kampanjo, so Bidena obtožili, da je dele govorov ukradel Neilu Kinnocku, voditelju laburistov, zdaj pa ga obtožujejo, da je podnebno politiko v svoji predvolilni platformi prepisal od raznoraznih okoljskih organizacij), oba ciljata belske proletarce, »Reaganove demokrate« in Srednji zahod, oba nagovarjata tiste, ki slabo prenašajo spremembe družbenih norm, in oba ljubita trdo roko, strogo, drakonsko zakonodajo. Ne pozabite, da je Trump leta 1989 terjal smrtno kazen za pet temnopoltih mladeničev, za katere se je kasneje izkazalo, da so nedolžni (afero »Central Park Five« – brutalno posilstvo mlade džogerke in montirani sodni proces, ki je sledil – popisuje sijajna Netflixova miniserija When They See Us). In ne pozabite, da je Biden leta 1994 kot predsednik senatnega odbora za pravosodje zrežiral sramotno, diskriminatorno kazensko zakonodajo (Violent Crime Control and Law Enforcement Act), ki je razširila smrtno kazen ter – po logiki »trije zvezni prekrški in dobiš dosmrtno ječo!« – povzročila množično zapiranje predvsem nebelskih in revnih Američanov, tako da je v ameriških ječah trenutno okrog 2,3 milijona ljudi. Biden se je celo hvalil, da je zakon spisal skupaj s predsednikom Clintonom, ki pa ta zakon zdaj obžaluje. »Zmotili smo se,« je rekel leta 2015. »Veliko ljudi smo zaprli za predolgo.« Le Biden zakon še vedno brani.

In seveda: oba, Biden in Trump, ljubita korporacije in Wall Street (in druge stroje za poglabljanje ekonomske neenakosti), navsezadnje, Biden je v osemdesetih letih podprl Reaganovo razdavčitev bogatih, leta 2005 pa Bushev zakon o stečaju, ki je nižjim slojem, malim ljudem in povprečnim družinam onemogočil osebni stečaj in je postal, pravi Joan Walsh (The Nation), »najboljša ilustracija tega, kako so se demokrati – in ne le republikanci – prodali bančni industriji in kako so prodali milijone ljudi«.

Ubijte Bernieja Sandersa!

Joe Biden igra po Trumpovih pravilih. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Joe Biden je front- runner demokratske stranke, njen glavni favorit za predsedniško nominacijo. Med vsemi demokratskimi kandidati, ki jih je za zdaj 24, ima tudi daleč najvišje ratinge. Še več: vodi praktično v vseh sondažah. In to gladko. Ponekod za 10 odstotnih točk, drugod celo za 20 in več, skoraj 30.

Sanders je nedavno priredil predvolilni shod, na katerem je povedal, da so se vse sile združile proti njemu in da se še nikoli v zgodovini niso tako združile proti enemu kandidatu.

Trik je v temle: drugo mesto v vseh sondažah zaseda Bernie Sanders, socialist, ki pa je pred Bidenovim vstopom v predvolilno bitko zasedal prvo mesto. In dolgo je vodil. Predsedniško kandidaturo so najavljali in prijavljali novi in novi demokratski kandidati in kandidatke, toda Sandersa niso prehiteli. Sanders je zbiral milijone, jasno je bilo, da ima milijone in milijone fenov. Vodstvo demokratske stranke, ki je izrazito sredinsko in prokorporativno naperjeno, se je ustrašilo, da bi Sanders, ki je nekoč, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, navijal za 100-odstotno obdavčitev milijonarjev, preveč potegnil in da bi se demokratski volivci preveč navadili nanj, da bi se jim torej zazdel preveč samoumeven, še toliko bolj, ker je v sondažah večina tistih, ki so jih vprašali, koga bi volili, če bi se za predsednika udarila Trump in Sanders, odgovorila, da Sandersa.

Zato so veljaki demokratske stranke v ogenj poslali Bidena – ker je že desetletja senator in ker je bil osem let ameriški podpredsednik, so računali, da bi lahko nevtraliziral Sandersa. Tako so demokrati Sandersa – z goljufijami – nevtralizirali leta 2016, ko je kazalo, da bo na primarnih, strankarskih volitvah porazil Hillary Clinton, kandidatko vodstva demokratske stranke, in postal predsedniški kandidat demokratske stranke. Večina tistih, ki so jih v tedanjih sondažah vprašali, koga bi volili, če bi se za predsednika udarila Trump in Sanders, je odgovorila, da Sandersa. Sanders bi premagal Trumpa – Hillary Clinton ga ni. Vodstvo demokratske stranke je Trumpu olajšalo delo. Naj zmaga fašist! Samo da ne zmaga socialist!

Sanders se je zdel leta 2016 povsem logičen (zmagal je v 23 državah, osvojil 13 milijonov glasov, v Portlandu ga je pričakalo 30.000 fenov), tokrat pa še toliko bolj – ker je bil leta 2016 drugi, pomeni, da si tokrat zasluži predsedniško nominacijo demokratske stranke. Tak je bil vtis. In vodstvo demokratske stranke, ki dela vse, da ne bi vložilo impeachmenta proti Trumpu, ki je nedavno rekel, da bo »ljudstvo« morda zanj zahtevalo še tretji mandat, si niti zdaleč ne želi, da bi demokratski volivci dobili vtis, da je Bernie Sanders ta, ki je zdaj na vrsti.

Ravno nasprotno: vodstvo demokratske stranke dela vse, da bi ustavilo Sandersa, pravi Paul Street (CounterPunch). Če demokratski veljaki in njihovi partijski ali medijski surogati ne tulijo, da je Sanders neizvoljiv zato, ker ne pritegne delavcev, črncev in žensk, potem vpijejo, da je neizvoljiv zato, ker je socialist ali pa preveč ekstremen in preveč levičarski (oh, in prestar). Če ne tuhtajo, kako bi interni volilni sistem priredili »svojim« favoritom (volilna zborovanja, alias »caucuse«, bi prekvalificirali v primarne volitve, ker je Sanders leta 2016 dobil večino izmed 18 volilnih zborovanj), ali kako bi na predvolilni konvenciji povečali moč superdelegatov (delegatov, ki jih imenuje establišment stranke), potem grozijo, da bodo prekinili pogodbe z vsemi političnimi svetovalci in aktivisti, ki bodo pomagali Sandersu.

In ja: predvolilni trg demokratske stranke zasuvajo z novimi in novimi kandidati, ki imajo progresivne agende kot Sanders, potemtakem s Sandersovimi impersonatorji, dvojniki, kopijami. Čakajte, zakaj ni že Sanders glavni favorit? Oh, zaradi preprostega razloga, pravijo: leta 2016 je bil nekaj posebnega in unikatnega – imel je progresivno platformo, terjal je zvišanje minimalne plače (15 dolarjev na uro), brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje za vse, reformo zakona o financiranju predvolilnih kampanj. Zdaj, štiri leta kasneje, so to prevzeli tudi številni drugi demokratski predsedniški kandidati, recimo senatorji Elizabeth Warren, Cory Booker, Kamala Harris in Kirsten Gillibrand, nekdanji kongresnik Beto O’Rourke in celo spiritualistka Marianne Williamson. Vsi so po novem za zvišanje minimalne plače, brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje in reformo zakona o financiranju predvolilnih kampanj (pa za zeleni New Deal, višjo obdavčitev bogatih, izplačilo reparacij potomcem sužnjev ipd.). Sandersova agenda je postala mainstream. Za nameček pa so njegovi progresivni avatarji še precej mlajši in atraktivnejši od njega. In tako Sanders ne izstopa več. Ali bolje rečeno: da Sanders ne bi izstopal (in da ne bi bil več nič posebnega, unikatnega), se drugi demokratski predsedniški kandidati delajo, da so kot Sanders in da jim gre za iste reči, navsezadnje, sondaže kažejo, da je 57 odstotkom demokratskih volivcev socializem ljubši od kapitalizma (obenem pa tudi, da jih večina ne bo volila kandidata, s katerim se ideološko strinjajo, temveč kandidata, ki lahko premaga Trumpa).

A kot rečeno: tokrat se za demokratsko predsedniško nominacijo poteguje 24 kandidatov. Okej: 23 + 89-letni Mike Gravel, nekdanji senator z Aljaske, kritik ameriškega imperializma, ki mu bizarno, lucidno, duhovito “levičarsko” predvolilno kampanjo – z njegovim soglasjem, a brez njegovega sodelovanja – furata dva newyorška najstnika, alias “Gravel Teens”. In 24 je res veliko. Preveč. Prvo predvolilno soočenje bodo zato izvedli v dveh večerih, 26. in 27. junija (vsak večer se jih bo soočilo po deset, štirje pa so zaradi prenizkih ratingov odpadli). In zakaj jih je toliko, obsceno veliko? Prvič, če upoštevate, da se demokratski establišment zelo boji Sandersa, si lahko mislite, da jih v predvolilno tekmo pošilja zato, da bi ustvaril čim večjo gnečo in da bi čim bolj relativiziral samega Sandersa, ki naj bi se lažje izgubil v množici. In drugič, če hoče demokratski establišment preprečiti, da bi bil Sanders – v primeru zmage na primarnih volitvah demokratske stranke – leta 2020 na predvolilni konvenciji demokratske stranke v Milwaukeeju v prvem krogu izvoljen za predsedniškega kandidata (v drugem krogu lahko že izvolijo »svojega« kandidata, ne nujno zmagovalca primarnih volitev), potem mora, pravi Paul Street, »predvolilno kampanjo preplaviti z absurdno velikim številom kandidatov«. Ker se bodo glasovi razpršili, Sanders ne bi mogel dobiti večine glasov delegatov, ki se bodo udeležili konvencije. Demokratski establišment bi lahko v drugem krogu izvolil »svojega« kandidata – strička Bidena.

Sandersova agenda je postala mainstream. Za nameček pa so njegovi progresivni avatarji še precej mlajši in atraktivnejši od njega. In tako Sanders ne izstopa več.

Ja, demokratski establišment, ki si po Trumpovi zmagi še ni opomogel, dela vse, da bi se bilo volivcem čim težje odločiti in da bi na koncu odločil kar sam demokratski establišment.

Kako se izgovori Buttigieg?

Če pogledate agregate nacionalnih sondaž, ki jih obdeluje in objavlja portal RealClearPolitics, ugotovite, da Biden premočno vodi (32.2 %) in da Sandersu, ki je relativno udobno drugi (15.8 %), sledi Elizabeth Warren (11.2 %), energična senatorka iz Massachusettsa, demokratična kapitalistka, ki se bori za to, za kar se bori Sanders, demokratični socialist, le da tega ne zavija v socialistično retoriko (»Zmagati ne sme ne Elizabeth Warren ne Sanders,« se menda glasi bojni krik Wall Streeta, ki ju ima za sovražnika), za njo pa sta opazna le še Pete Buttigieg (7.8 %), 37-letni župan mesteca South Bend (Indiana), gej (poročen), goreč kristjan, fen sv. Avguština, tehnokrat, pianist, probegunski pro-choice progresivec (»krščanska vera vas bo usmerila na progresivno pot«), vojni veteran, ljubljenec bogatih donatorjev, menedžerjev skladov hedge in Wall Streeta (nič manj kot Joe Biden), bralec, predvsem norveškega pisatelja Erlenda Loeja (Naiven. Super., Tihi dnevi v Mixing Partu ipd.), in poliglot (govori šest oz. sedem oz. osem jezikov, od norveščine do malteščine in arabščine), za katerega Mike Gravel pravi, da izgleda kot »Patrick Bateman, ki se namesto bančništvu posveti politiki« ( ja, Patrick »American Psycho« Bateman), in ki s svojo eklektičnostjo lepo pooseblja dobo večopravilnosti (in ki je očitno vedel, da se bo vprašanje, »kako se izgovori Buttigieg«, slej ko prej prelevilo v vprašanje, »kdo je Buttigieg«), in Kamala Harris (6.6 %), jamajško-indijska senatorka iz Kalifornije, nekdanja tožilka, prerojena progresivka (zeleni New Deal, dekriminalizacija prostitucije, legalizacija marihuane, javno zdravstveno zavarovanje ipd.), a ljubljenka Wall Streeta, za katero Mike Gravel pravi, da bi bila »dobra šefica tajne policije«, in ki jo je na shodu v Oaklandu pričakalo 22.000 fenov. »Ka-ma-la!!!«

Izgledala je trendy. Kot strup za Trumpa. Nobenega drugega demokratskega kandidata ni nikjer pričakalo 22.000 ljudi, niti Sandersa (15.000 v Los Angelesu, 16.000 v San Franciscu) niti Beta O’Rourka, »novega Bobbyja Kennedyja«, remiks motivacijskega guruja, energičnega pridigarja, mitomanskega Odiseja in stand-up komika (kongres ima le za odstotek višjo podporo od gonoreje in za odstotek nižjo od komunizma, je rekel), ki je na kongresnih volitvah v konservativnem Teksasu – senzacionalno! – skoraj porazil senatorja Teda Cruza. Obšel je vseh 254 teksaških okrožij, govoril na pamet in brez jeze, vedno znova ustvaril vtis, kot da je na avdiciji, in osvojil več glasov kot katerikoli demokrat v teksaški zgodovini, pravi Lee Habeed (Newsweek). Viva Beto!!! V Austinu ga je nedavno pričakalo 14.000 fenov. Vsaj tako je rekel. No, župan Austina – demokrat! – pravi, da jih je bilo le 6000. V enem samem dnevu je zbral 6,1 milijona dolarjev (v malih donacijah!), kar ni uspelo še nobenemu predsedniškemu kandidatu (nikoli), kamera ga ljubi, transparenti z napisom »Beto je naš Jezus Kristus« so nova atrakcija ameriške krajine, toda nacionalno ne klikne in ne klikne – podpira ga le 3,6 odstotka Američanov.

Tej šesterici, ki prevladuje tudi v sondažah v državah, v katerih bodo na začetku februarja 2020 potekali prvo volilno zborovanje (Iowa, 3. februar) in prve primarne volitve (New Hampshire, 11. februar), sledi neopazna, brezoblična množica predsedniških kandidatov, ki izgledajo kot kandidati za podpredsednika. A vsi se za nekaj borijo.

Amy Klobuchar, senatorka iz Minnesote (»Melania je Slovenka – kot jaz! Vsakič, ko jo pogledam, je tako, kot bi pogledala v zrcalo!«), monotona konservativka iz ameriškega »heartlanda«, ki je predsedniško kandidaturo najavila sredi snežnega viharja in ki so ji progresivne teme – brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje, zvišanje minimalne plače, znižanje cen zdravil ipd. – minnesotska vas, nastopa kot kandidatka Nostalgije, Zdravega razuma, Srednje Amerike, Malih kmetij in Srednjega zahoda, češ, Ameriko lahko osvoji le ta, ki osvoji Srednji zahod (toda v Minnesoti jo volivci, kot kažejo sondaže, uvrščajo šele na četrto mesto, za Elizabeth Warren, Bidenom in Sandersom).

Jay Inslee, guverner zvezne države Washington, se bori za podnebje, Tim Ryan, kongresnik iz Ohia, se bori za čuječnost (manj stresa, več nacije!), Eric Swalwell, kongresnik iz Kalifornije, se bori proti polavtomatskemu orožju, Tulsi Gabbard, kongresnica s Havajev, vojna veteranka in hindujka, se bori proti ameriški »neskončni vojni« in proti ameriški »zasvojenosti z zamenjavami režimov«, Cory Booker, senator iz New Jerseyja (in gasilec), hoče, da bi vsak dojenček dobil varčevalni račun, Kirsten Gillibrand, senatorka iz New Yorka, hoče bolniško preleviti v univerzalno družinsko pravico, podjetnik Andrew Yang se bori za univerzalni temeljni dohodek (vsakemu Američanu, ki je dopolnil 18 let, bi dal tisoč dolarjev mesečno), Julián Castro, najmlajši minister v Obamovi vladi (za stanovanjsko politiko), hoče Američane rešiti pred izpostavljenostjo svincu, Sherrod Brown, senator iz Ohia, hoče prepovedati prodajo zaščitnih blazin za otroške posteljice, ker da se lahko mali otroci, še dojenčki, z njimi zadušijo, Marianne Williamson, spiritualistka, avtorica številnih new-age bestsellerjev (Politika ljubezni: Priročnik za novo ameriško revolucijo), gurujka Opre Winfrey in samozvana »bitch for God«, hoče črncem izplačati 100-milijardne reparacije za suženjstvo, newyorški župan Bill de Blasio se bori za plačan dopust in New York (domnevam), John Hickenlooper, nekdanji guverner Kolorada, in Michael Bennet, senator iz Kolorada, se borita proti socializmu (prvi za Trumpom in miniserijo Černobil ponavlja, da je socializem »katastrofa«, drugi je navdušeno vstal in rapsodično zaploskal, ko je Trump v kongresnem govoru rekel, da »Amerika ne bo nikoli socialistična dežela«), John Delaney, nekdanji kongresnik iz Marylanda, pa je itak tako konservativen, da bi lahko kandidiral na republikanski listi, a se razglaša za »najzmernejšega« kandidata.

Sovražijo me soglasno!

Res, morje kandidatov. Njihova naloga ni težka – delati morajo le gnečo. To, da so njihove omare polne okostnjakov (Amy Klobuchar očitajo kruti, divji, brutalni mobbing, Kamala Harris kot tožilka ni hotela slišati za odpravo smrtne kazni in legalizacijo marihuane, Elizabeth Warren se razglaša za potomko staroselcev, pa to ni, Tulsi Gabbard očitajo islamofobijo in ljubezen do diktatorjev itd.), ničesar ne spremeni, saj tu niso zato, da bi dokazali, da lahko v Ameriki vsakdo postane predsedniški kandidat. Kot pravi Andrew O’Hehir (Salon): »Cono preplavite s hudo nejasnimi in povsem nerazločljivimi kandidati ter pustite, da zmaga obraz, ki je najbolj znan.« Za zdaj to deluje. Biden vodi.

Joe Biden ni le relikt »dobrih, starih časov«, ko je ženska veljala za objekt, ampak hoče Ameriko vrniti v te »dobre, stare čase« – ja, Ameriko bi naredil spet veliko. Kot Trump.

Sanders je nedavno priredil predvolilni shod, na katerem je povedal, da so se vse sile združile proti njemu in da se še nikoli v zgodovini niso tako silovito združile proti enemu kandidatu. »Sovražijo me soglasno – in njihovo sovraštvo prisrčno pozdravljam.« Množica je vzklikala: »Bernie! Bernie! Bernie!« No, Bernie pa je hitro dodal, da je New Deal, ki ga je v tridesetih letih, v času velike gospodarske krize, lansiral Franklin Delano Roosevelt, ostal nedokončan, zato ga je treba zdaj dokončati. Kar pomeni, da je treba napisati »ekonomsko Listino temeljnih pravic 21. stoletja«, ki bo zagotavljala pravico do dostojnega dela, zdravstvene oskrbe, stanovanja, visokošolske izobrazbe, varne upokojitve in čistega okolja, in »ustvariti ekonomijo, ki ne deluje le za nekatere, temveč za vse«. Sanders pač dobro ve, da človek ni svoboden, če bankrotira, ko zboli, če nima denarja za zdravila, ki jih potrebuje, če polovico svoje plače daje za najemnino, če mora pri sedemdesetih še vedno delati, če ne more študirati, ker nima denarja, če je prisiljen delati 80 ur na teden, ker ne more dobiti službe, s katero bi se lahko preživel, če mora takoj po porodu nazaj v službo, ker nima bolniške, če je mali podjetnik ali mali kmet, ki ga uničuje monopolizem velikih korporacij, če sam plačuje davke, največje korporacije pa ne, in če trije ljudje posedujejo toliko bogastva kot spodnja polovica prebivalstva.

Demokratski predsedniški kandidati se neprestano spotikajo ob Sandersa in socializem, a se obenem zavedajo, da kapitalizem ne deluje, da gre ljudem vse bolj na živce in da ga ni dobro preveč hvaliti. Kamala Harris, ljubljenka Wall Streeta, pravi, da »ta ekonomija ni na strani delovnega ljudstva«, Marianne Williamson priznava, da je kapitalizem »sociopatski ekonomski sistem« (zato v Beli hiši »potrebujemo nekoga, ki razume, kako delujejo možgani sociopata«), celo Amy Klobuchar, ki je videla, kako so korporacije na Srednjem zahodu gazile male kmete in male podjetnike, poziva k »boju proti korporativni konsolidaciji« in »zaprtju davčnih lukenj za bogate«, John Hickenlooper nenehno rohni proti socializmu in Sandersu, odgovoru na vprašanje, ali se ima za kapitalista, pa se je raje – za vsak primer – izognil (in to večkrat), medtem ko je Beto O’Rourke odvrnil, ja, sem kapitalist, toda: »Ob tem moram dodati, da je kapitalistična ekonomija brez dvoma nepopolna, nepoštena, nepravična in rasistična.«

Dilema sodobne države očitno ni več: koliko socializma si lahko privoščimo? Temveč: koliko kapitalizma si lahko še privoščimo? Predvolilna soočenja predsedniških kandidatov demokratske stranke bodo zato soočila kapitalizem in socializem. Čaka nas zadnja bitka hladne vojne. Ha! In če bi na koncu, 3. novembra 2020, na bojišču ostala le še Donald Trump in Bernie Sanders, bi bilo to že kar kičasto.