Popravljanje predmestja

Že nekaj desetletij se pretežni del urbane rasti v zahodnem svetu ne dogaja v osrednjih predelih mest in naselij, ampak na njihovem obrobju, v predmestjih. Zanje so značilni poselitev z enodružinskimi hišami, nakupovalna središča in drugi poslovni kompleksi z ogromnimi parkirišči, vse skupaj pa podpira obsežna cestna infrastruktura. Zaradi nizke gostote in razpršenosti v predmestjih ni mogoče organizirati učinkovitega javnega prometa, razdalje in ureditev cestnega prostora onemogočajo hojo in kolesarjenje, primanjkuje javnega prostora, ki bi omogočal socialno življenje prebivalcev ter spodbudil oblikovanje družbenih vezi in občutka skupnosti. Posledice suburbanega razvoja in z njim povezanega življenjskega sloga so znane – od onesnaženja in nesmotrne izrabe prostora do vplivov na človeško zdravje in medsebojne odnose. Negativnih plati suburbanizacije se najbolj zavedajo v ZDA, kjer so predmestja že dolgo prevladujoč tip urbanizacije in tradicionalnih mest evropskega tipa skorajda ne poznajo; kritika ameriškega predmestnega življenja je prešla celo v polje popularne kulture in je pogosta literarna ali filmska tema. Prav v ZDA je namreč najopazneje tudi nazadovanje teh območij: starejša nakupovalna središča izgubljajo tekmo z novejšimi, številna se zaprejo in nato žalostno propadajo, za njimi pa ostanejo neizkoriščena obsežna parkirišča. Ob gospodarskih krizah so ogroženi tudi prebivalci predmestnih naselij, saj jim lahko znižanje osebnih prihodkov ali izguba službe podre domačo finančno bilanco, v kateri imajo neizogibno precejšen delež stroški avtomobila. Če jim je, v skrajnem primeru, njegova uporaba onemogočena, ostanejo brez možnosti za vožnjo v službo, trgovino, šolo, po vsakodnevnih opravkih …

Nekateri ameriški urbanisti vidijo rešitev v tako imenovanem popravljanju predmestij (sprawl repair), ki sta ga v knjigi z naslovom Retrofitting Suburbia opisali in s primeri iz prakse ilustrirali avtorici Ellen Dunham-Jones in June Williamson – na spletu so dostopna tudi njuna kratka predavanja v seriji TEDx. Popravljanje predmestij idejno izhaja iz tamkajšnjega gibanja »Novi urbanizem«, ki zagovarja gradnjo naselij bolj urbanega tipa, ta sicer ni značilna za ZDA. Gre za vrsto različnih pristopov, s katerimi bi propadajoča predmestna območja spremenili tako, da bi bila bolj podobna tradicionalnim mestom – bolj gosta, programsko in socialno mešana, z več javnimi prostori, možnostjo hoje in manj odvisna od avtomobilov. Pri tem ne gre le za odpravljanje posledic preteklega razvoja, ampak se s tem odpira možnost nove, boljše urbanizacije – tokrat na območjih, ki so že pozidana in tudi infrastrukturno opremljena, s čimer odpade marsikateri investicijski strošek, obenem pa se ne posega v naravno krajino ali na kmetijska zemljišča.

Ena od možnosti je, da se opuščeni prostori namenijo novi rabi. Obstoječe prazne stavbe je mogoče porušiti, pogosto pa so predmestne stavbne strukture toliko fleksibilne, da jih je mogoče predelati ali vključiti v nov stavbni kompleks. Take so na primer preproste trgovske hale ali skladišča z večjimi konstrukcijskimi razponi ter celo garažne hiše, če imajo zadostno višino etaž. V Dentonu, tipičnem mestecu v Teksasu, so v opuščeni trgovski stavbi odprli podružnico javne mestne knjižnice, ki je ena od redkih javnih stavb v okolišu. S sodobno novo fasado so arhitekturo stavbe postavili na višjo estetsko raven, osnovna struktura pa je ostala. Podoben primer je osnovna šola Camino Nuevo v Los Angelesu, ki je nastala iz nedokončanega nakupovalnega kompleksa. Stavbi so dodali nov trakt proti ulici, ki pred vplivi prometa zavaruje notranje šolsko dvorišče, ki je bilo prej parkirišče.

Poseben vtis stavbi daje visoka ograja zunanjih hodnikov in stopnišč iz organsko zvitih kovinskih lamel. Neprofitna organizacija Camino Nuevo je na podoben način, s predelavo praznih skladiščnih objektov in poslovnih stavb, v tej revnejši mestni četrti zgradila še vrtec in srednjo šolo.

Nova vsebina lahko pomeni rešitev za marsikatero umirajoče nakupovalno središče (oziroma njegove lastnike). Tako naj bi v centru Westside Pavillion v Los Angelesu, ki že nekaj časa izgublja najemnike in stranke, nove poslovne prostore po obsežni predelavi odprl eden od oddelkov korporacije Google. Še bolj nenavadna kombinacija programov pa je rešila propadajoči 100 Oaks Mall v Nashvillu, kjer so v večjem delu kompleksa uredili zdravstveni center univerze Vanderbilt. Center je v nakupovalno središče pripeljal dodaten pritok strank, saj lahko obiskovalci tam spotoma ali kar med čakanjem na pregled opravijo še nakupe.

Druga zanimiva opcija za razvoj zazidave bolj trajnostnega tipa je, da bi na velikih parkirnih površinah, ki običajno obdajajo predmestna nakupovalna središča, gradili nekajnadstropne bloke, ki bi ustvarili ulične linije vzdolž obstoječih cest. V njih bi lahko bila stanovanja, v pritličjih pa javni program. Ulično obrobje bi s tem postalo prijazno do pešcev in bi spodbujalo hojo. V središču takih stavbnih otokov bi se ohranil trgovski center, parkirišča pa bi nadomestili v podzemnih etažah ali garažnih hišah, delno pa racionalizirali, saj bi vsi novi stanovalci lahko po nakupih hodili peš. Predvsem pa bi se s tem povsem spremenila podoba okoliša, in sicer bi iz neuglednega in generičnega predmestnega prostora morda dobili nekaj, kar bi vsaj približno ustrezalo tradicionalnemu mestu.

Večina primerov, uresničenih v praksi, je iz ZDA. Zanje je značilen poseben okus za arhitekturno estetiko, ki bi jo večina evropskih arhitektov hitro odpravila kot »historicistični kič« – čeprav ta tudi pri nas ni nobena redkost. Med starejše primere sodi naselje Mashpea Commons v okolici Bostona, ki se je iz običajnega »shopping malla« in spremljajočega asfaltnega parkirišča postopno preoblikoval že od sredine 80. let, vse do danes, ko je navzven videti kot prijetno malo mestece, tipično za Novo Anglijo, z eno- do dvonadstropnimi stavbami ob ulicah ter s trgovinicami in kavarnami v pritličjih. Načrtovalci so posebno skrb namenili pravi mešanici storitev, od večjih trgovskih verig do manjših zasebnih trgovcev. Poudarek je tudi na raznoliki ponudbi stanovanj, ki sega od cenovno ugodnih enot za mlade ter manjših stanovanj za starejše do bolj luksuznih opcij. V naselju so tudi nekatere javne stavbe, na primer knjižnica in cerkev, predvidena je celo mestna hiša, zato ga prebivalci širšega območja uporabljajo kot približek za mestno središče, ki ga sicer Mashpea sploh nima, saj je za celotno regijo značilna pozidava z malimi skupinami hiš, prosto razmetanih po pokrajini.

Omeniti velja tudi enega od največjih in najuspešnejših projektov »popravljenega« predmestja, območje Belmar v Lakewoodu na obrobju Denverja v Koloradu. Šlo je za večje nakupovalno središče, Villa Italia Mall, veliko celo za ameriške razmere in z ogromnim parkiriščem. Do konca 90. let je njegova popularnost povsem upadla, propadajoča poslopja so bila tudi vizualno moteča za okolico, zato so okoliški prebivalci in mestne oblasti dali pobudo za revitalizacijo območja. Predlagali so gradnjo mešanega območja, ki bi ustvarilo novo mestno identiteto in kjer bi bila poleg trgovin tudi stanovanja in poslovne stavbe, ki bi v Lakewood privabili nove prebivalce in delavce. Povpraševanje je preseglo vsa pričakovanja, mnogo stanovanj so oddali ali prodali, še preden so jih dokončali. Območje danes obsega več na videz povsem mestnih ulic, ki se razlikujejo, od bolj mirnih stanovanjskih do bolj živahnih s trgovinami in lokali. Dopolnjujeta jih dva javna parka, za javni prevoz je na voljo osem linij avtobusa. Tako kot v prej opisanem primeru je tudi Belmar prevzel vlogo mestnega središča, ki ga Lakewood prej ni imel. Vrednost okoliških nepremičnin se je močno povečala, projekt je tudi finančno nadvse uspešen, zato so podobne spremembe napovedala tudi nekatera druga nakupovalna središča v okolici Denverja.

So opisane ideje in projekti relevantni za slovenske razmere? Na prvi pogled se zdi, da je »suburbija«, kot jo poznamo iz filmov in serij, skupaj s potrošniško ter avtomobilistično kulturo povsem ameriški problem. Obsežnih območij povsem enakih hišk pri nas skorajda ni, je pa polno simpatičnih starih mestnih jeder in vasic. A videz vara: naša suburbija je navzven toliko drugačna, da je ne prepoznamo, strukturno in v smislu življenjskega sloga, ki ga ustvarja, pa enaka ameriški. Večina Slovencev živi v naseljih enodružinskih hiš z vrtovi; te so se namesto v šablonsko zasnovanih naseljih razrasle okoli vaških središč in zaselkov, brez reda, pogosto samograditeljsko, pogosto tudi kot črne gradnje. Urbani sociologi govorijo o »suburbanih vaseh«, v katerih se pretežni del prebivalcev ne ukvarja s kmetijstvom, ampak je zaposlen v bolj ali manj oddaljenih krajih. Logična posledica je visoka stopnja lastništva avtomobilov ter povsem neučinkovit javni promet. Na tej podlagi je v zadnjih dvajsetih letih nastal model lokalnega urbanega razvoja: škatlasta stavba supermarketa, ki jo obdaja večje parkirišče (v bližini je pogosto še konkurenčna trgovina ali dve), kakšen storitveni objekt (bencinska postaja, avtopralnica, hitra prehrana …), vse pa povezuje nekaj novih cest z rondoji. Na stanovanjska območja se taki predeli slabo navezujejo; ljudje so se tako ali tako navadili tja pripeljati z avtom.

Predmestja pri nas gradimo z veliko vnemo, potrošništvo je v vzponu, trgovski centri se množično še ne zapirajo, čeprav postajamo zasičeni z njimi. Načrtovanje poteka naravnost v smeri proti prostorski katastrofi – ta je pravzaprav že tu, saj so ceste in avtoceste postale kronično prezasedene. Paradigma se ne da obrniti, saj gre za nezavedno željo večine, ki ji sledijo tako politiki kot načrtovalci. Vseeno bi lahko že danes začeli razmišljati o alternativah in možnostih bodoče sanacije tega, kar je že zgrajeno. Poleg pozitivnih okoljskih in družbenih učinkov namreč »popravljanje predmestij« pomeni tudi poslovno priložnost, ki resda zahteva veliko napora za usklajevanje med deležniki (na primer med trgovci in investitorji v stanovanja, ki bi bila ob trgovini ali nad njo), a navsezadnje na koncu prinese tudi dobiček.