Smisel šolskega ocenjevanja

Pred približno enim letom so na Tajskem iz podzemne jame reševali 12 dečkov, ki jih je tam ujela narasla voda. O tem so poročali po vsem svetu, pa tudi o rehabilitaciji in očitno uspešni vrnitvi v vsakdanje življenje, saj so fantje kaj kmalu po dogodku zaradi nogometa potovali naprej po svetu. Tu, v Sloveniji, o Tajski še zdaleč ne vemo dovolj, da bi lahko interpretirali, v čem se njihova družba tako loči od naše, da je bilo kaj takega sploh mogoče: da se namreč fantje, še skoraj otroci, niso zlomili pod težo bremena tako travmatičnega dogodka.

Je pa o Tajski zanimivo nekaj drugega, kar je vezano na njihov izobraževalni sistem. Tajska ima med cilji svojega izobraževanja v nacionalnem kurikulu naštete nekatere veščine, ki so enake kot v večini drugih držav, na primer sposobnost kritičnega razmišljanja, ima pa tudi cilje, ki jih zahodne države na tak način ne vpisujejo v seznam ciljev izobraževanja, na primer modrost in srečo, telesno in duševno zdravje, higieno in vseživljenjsko željo po športni vadbi. Srečo! Vseživljenjsko željo po športni vadbi! Si je kar težko predstavljati, mar ne? Ali je notranja trdnost dvanajstih dečkov preko družbenih vrednot povezana s šolskim sistemom, ne vemo, vemo pa, da je stopnja samomorilnosti med mladimi Tajci krepko nižja od samomorilnosti otrok in mladostnikov v Sloveniji. Samomorilnost v Sloveniji je v zadnjih letih zelo upadla, na srečo tudi med mladimi, je pa samomorov v Sloveniji med mladimi od 15 do 29 let vseeno dvakrat toliko kot na Tajskem, med otroki v starosti do 15 let pa nekaj manj kot dvakrat toliko (vse znano iz podatkovnih baz Svetovne zdravstvene organizacije). Ni šola v Sloveniji, ne glede na kritike, neposredno tista, ki otroka požene v samomor, vendar so družbena pričakovanja in pričakovanja družin v Sloveniji naravnana tako, da so do otrok in mladine bolj zahtevna kot do odraslih. Konec šolskega leta je najprimernejši čas, da se zamislimo nad tem, kakšne zahteve kot družba postavljamo mladim. Velik del mladih se bo zaradi za življenje dolgoročno zares nepomembnih stvari spraševal o pomenu svojega bivanja. Je vredno zaradi šole postavljati svoje življenje v tako stisko? Ni. Je vredno zaradi popravnega izpita pobegniti od doma? Ni. Je vredno namesto sproščene zabave zaradi 10-mesečnega podrejanja instituciji zaradi slabe ocene občutke lastne nevrednosti utapljati v alkoholu? Ne. Nobena ocena tega ni vredna in nobena šola ni tako pomembna, da bi mlademu človeku smela zamegliti pogled na življenje samo.

Do otrok in mladostnikov je družba bolj zahtevna kot do odraslih

V Sloveniji se v letošnjem šolskem letu šola preko 180 tisoč osnovnošolcev in več kot 70 tisoč srednješolcev. Če predvidevamo, da sta v družini povprečno po dva otroka, to pomeni, da šola na neki način kroji življenje 125 tisoč družinam. Ker je v Sloveniji šola prostor skrajno kompetitivnega obnašanja, ni čudno, da številne (ne vse) družine hočeš nočeš svoje življenje podrejajo šoli. V teku šolskega leta starši pogosto odlagajo sproščene vikende in odhode v naravo, ker se otroci učijo za ponedeljkov test. Ali bolje rečeno, mnogi mislijo in si morda res želijo, da bi se učili, a nato do nedelje zvečer delo odlagajo, družina travmira, »daj, uči se že«, otrok kot dežurni krivec pa prenaša breme zaradi odloženega nedeljskega izleta. Čez teden se delajo domače naloge, izdelujejo plakati, bere domače branje. Na zimske počitnice, tam, kjer si to lahko privoščijo, včasih zaradi popočitniških testov odhajajo samo polovične družine, ali pa najstarejšega otroka pustijo doma, ker se pač mora učiti. Zakaj v Sloveniji to tako radi počnemo? (Ja, v Sloveniji, ker ni povsod tako.) Zakaj stotisoči svoje življenje na videz prostovoljno podrejajo šoli?

Nedavno poročilo UNICEF o družinam prijaznih družbah je Slovenijo uvrstilo na osmo mesto. Kaj je koncept družini prijazne družbe? Dolžina porodniškega dopusta, dolžina dopusta, rezerviranega za očete, vključenost otrok v vrtce, omogočanje dojenja v času službe itd. Družinam prijazna, po tem konceptu, bi bila družba z dveletnim polno plačanim porodniškim dopustom za ženske, enomesečnim za moške in polno zaposlenimi materami po drugem letu otrokove starosti. Toliko, da vemo, o čem govorimo, ko se pogovarjamo o prijaznih družbah. Tajske na tem seznamu ni, ker so raziskovali samo stanje v bogatejših družbah sveta, torej državah OECD in EU. Še malo nazaj je UNICEF izdal podobno poročilo, kje najbolje živijo otroci, in Slovenija se je spet uvrstila visoko, tudi na račun nizkega deleža mladoletnih nosečnosti, malo sklenjenih porok z mladoletnicami, dobrim obporodnim varstvom itd. Toda samomori otrok še vedno so, in po teh kazalcih smo prav neslavno visoko. Družinam prijazne družbe se močno razlikujejo po tem, kako so prijazne do posameznih družinskih članov. Družba staršem neprestano naroča, kako naj ravnajo s svojimi otroki, da bodo dobri starši in da jih bo družba prepoznala kot takšne. Šola je visoko na tej lestvici zadolžitev. Pomislite samo, kako družba zlorablja branje z izreki tipa »branje krepi vezi med starši in otroki« in pri tem črti starše otrok, ki ne berejo dobro (starši naj jim ne bi dovolj brali), češ da niso dobro opravili svoje naloge. Da dobro branje otrok močno korelira s socioekonomskim statusom (SES) družine, je drugotnega pomena, saj družbene standarde postavljajo ljudje z visokim SES in jih torej krojijo po svoji meri. Če je otrok uspešen v šoli (uspešen v smislu ocen), so starši po družbenih kriterijih dobro izpolnili svoje naloge in so torej dobri starši. Kakšno ceno za to plača otrok, ki nosi breme družinskih odnosov z javnostjo, pa se v Sloveniji vprašamo premalokrat.

Nobena šola ni tako pomembna, da bi mlademu človeku smela zamegliti pogled na življenje samo.

Torej, kakšna je ta cena? Od otrok pričakujemo (govorimo o družbenih pričakovanjih, ne pričakovanjih prav vsakega posameznika), da bodo od starosti 12 let, ko začnejo obiskovati 7. razred, sistematično »skrbeli za svojo prihodnost«. Da se bodo učili za najvišje ocene, se vpisali na dobre gimnazije, tam zopet skrbeli za ocene, karseda odlično maturirali in se nato vpisali na fakultete z največ omejitvami. Na najbolj zaželene gimnazije se vpisujejo otroci, ki so od 12. leta dalje le tu pa tam dobili oceno, slabšo od 5. Seveda, nekateri so dejansko zelo bistri, hkrati pa se še zelo dobro znajdejo v sistemu, zato šolo z najvišjimi ocenami izdelujejo skorajda brez pritiska. Ampak takih ni vseh 40 % otrok z odličnimi ocenami, in ti plačajo najvišjo ceno. Ne zato, ker ne bi bili dovolj inteligentni, ampak ker od njih pričakujemo nemogoče. Naloge in učenje ob petkih in svetkih, brez vikendov in medletnih počitnic. Kajti: misliti je treba na prihodnost. Katastrofični scenarij, da če v 7. razredu ne bo vse pet, ne bo prihodnosti, ker ne bo dobre gimnazije in s tem izbranega študija, lahko uničujoče vpliva na otrokovo samopodobo. Zakaj je toliko deklet anoreksičnih? Zakaj se jih toliko reže? Da, tudi fantov, a fantje so pod manjšim pritiskom, da se morajo prilagoditi šoli. Fantje večinoma ne dobivajo opazk tipa »to se za fanta ne spodobi« in praviloma od njih ne pričakujemo, da bodo »pridni« (torej podredljivi in ubogljivi). Tudi fantje so žrtve družbenih pričakovanj, vsekakor, le razmerje med samodestruktivnim vedenjem deklet in fantov nam kaže, da je en spol pod dosti večjim pritiskom. Zakaj se toliko otrok opija že v zgodnji mladosti? Nekaj je eksperimentiranje, poskušanje, ugajanje vrstnikom, nekaj povsem drugega pa bežanje, od doma ali v droge.

Kaj pa bi se zgodilo, če svojega življenja ne bi podrejali šoli? Če družba (in starši) ne bi vztrajali pri dobrih ocenah? Kaj sploh pomenijo dobre ocene in kaj v šoli ocenjujejo, ko dajo oceno? Nič se ne bi zgodilo. Otrok se vpiše v manj elitno gimnazijo (zaradi vsesplošne nekajletne histerije »da je preveč vpisanih v gimnazije«, medtem ko po tem kazalniku nismo bili niti na evropskem povprečju, je vpis tako upadel, da je gimnazijcev premalo), lažje dobi dobre ocene, dela isto maturo kot vsi gimnazijci (iz samo petih predmetov). Poleg tega skoraj vsaka šola, elitne še toliko bolj, 1. septembra vpiše otroka, ki se noče prepisati. Logično, naj ga mar pustijo na cesti? Otroci morajo hoditi v šolo, ker je tako naložila država. Vsi kazalci iz raziskav kažejo, da se otroci naučijo veliko – vsaka naslednja generacija v grobem več ve od prejšnje (kdo pa bi fotografiral črne luknje, če bi mladi zares znali vedno manj?).

Slovenski šolski sistem je dober v tem, da je dokaj prehoden, kar pomeni, da lahko tudi z manj zahtevnim srednješolskim programom preko podaljšanja šolanja in mature prideš na visoko šolo ali univerzo (za kar pa je potreben res precej velik napor, saj za univerzitetni študij dijake pripravljajo le gimnazije), slab pa je v tem, da se preveč orientira na ocene. Kaj hudega bi bilo, če bi tudi otrokom in mladostnikom, ki so mladost pre- in za-bluzili, pustili na univerzo? Naj se izkažejo z izpitom, ki naj ga stokrat ponavljajo, če si želijo izboljšati rezultat, ne očitajmo jim tistih cvekov v prvem in drugem letniku srednje šole, ko je življenje že tako ali tako pretežko. Zakaj kar naprej moralizirati, jih kaznovati, podrejati in pokroviteljsko usmerjati z mislimi na prihodnost, ko vendar ni skoraj nikogar med nami, odraslimi, ki bi se zmogel 7 let (kot otroci od 7. razreda do konca srednje šole) obnašati odgovorno in brez napake. In vendar kot družba to pričakujemo od naših otrok.

Ali se kdaj vprašamo, kaj sploh pomeni šolska ocena? O njej radi govorimo kot o nečem absolutnem, a je daleč od tega. Šolski red je res samo ocena, ocena trenutka, z malo sreče ali smole, nekaj, kar je daleč od absolutnega. Ko v šoli ocenjujemo otroka, ocenjujemo samo tisto, kar je tisti trenutek povedal (in vprašan je pri enem predmetu samo nekajkrat na leto), kar je pisal pri tisti kontrolki nekajkrat na leto – interpretiramo pa, kot da gre za oceno osebnosti. Šolske ocene so odvisne tudi od tega, kakšni otroci sedijo v razredu. V sredinah z močnim socioekonomskim zaledjem, kjer so starši izobraženi (bodisi formalno bodisi neformalno, to nima pretirane vloge, le da neformalne izobrazbe, torej razgledanosti, ne merimo) in dobro situirani, otroci znajo zares veliko. V nekaterih šolah (ne nujno tistih, ki so najbolj popularne) bi po znanju vsi otroci glede na kriterij zaslužili najvišjo oceno, ampak to ne gre, taka šola ne obstaja, otroke se vedno rangira po bolj ali manj strmi krivulji. V kaki drugi šoli, kjer imajo izvrstne in predane učitelje, zaledje znanja ni tako močno in tu otroci znajo manj – a naj zato dobijo slabšo oceno? Večina šol pa je nekje vmes. Otrok hodi v šolo, v katero pač hodi, dobi oceno, kot jo dobi, nikoli se ne bi smelo zgoditi, da bi na podlagi šolske ocene otrok začel dvomiti o sebi, ali je dober ali ni. Nekatere države, na primer Danska, sploh ne poznajo ocen v osnovni šoli. Prve ocene otroci dobijo šele na koncu OŠ, pa še to za orientacijo in ne zato, da bi jim preprečevali vpis na določeno srednjo šolo. Otroci se tam vseeno učijo in tudi marsičesa naučijo, saj so v mednarodno primerjalnih raziskavah znanja tam nekje kot naši, nekje višje, nekje nižje. Tajski otroci so po znanju neprimerno nižje – a so živi! Ni to največja vrednota?