Gregor Kocijančič

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy

2019, Domino

+ + + +

Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute.

Joe Goddard in Alexis Taylor, osrednja člana skupine, tudi zdaj, ko sta že dolga leta polnopravna fotra (z zvišano vrednostjo holesterola, zametki pleše in otroki v adolescenci), še vedno delujeta kot najstniška vesoljčka, ki sta se po galaktičnem rejvu na vesoljski ladji zbudila na Zemlji brez spomina na prejšnjo noč. Ne zgolj zaradi svoje oprave, katere slog je kot nekakšna mešanica hipijevske psihedelije, geekovskega kluba oboževalcev znanstvene fantastike in nabliskanih rejverjev s preloma tisočletja, temveč tudi zaradi pogosto prismuknjenih besedil in izjav, velikega humornega poudarka na koncertih ter predvsem zaradi igrivih glasbenih zamisli: naslovna skladba na primer zveni kot nekakšna načrtno osladna autotune zafrkancija – kot ironično sklicevanje na Cher.

Čeprav Taylor in Goddard, osrednja člana Hot Chipa, prekipevata od odbitih zamisli, sta se ustvarjanja nove plošče lotila preračunljivo.

Čeprav Taylor in Goddard, osrednja člana Hot Chipa, prekipevata od odbitih zamisli, sta se ustvarjanja nove plošče lotila preračunljivo.
© Arhiv založbe

Čeprav Taylor in Goddard prekipevata od odbitih zamisli – to je očitno tudi pri njunih solističnih izdajah – sta se ustvarjanja nove plošče lotila preračunljivo. Prizadevala sta si, da bi ustvarila najdostopnejšo ploščo doslej, pop album z resnim potencialom za (ponovni) komercialni preboj. Zato sta angažirala Rodadiha McDonalda, producenta, ki sicer sodeluje z zasedbo The XX in Davidom Byrnom, frontmanom zasedbe Talking Heads, ki je za Hot Chip brez dvoma že od nekdaj najpomembnejši vzor. McDonald je brzdal njune pretirano čudaške zamisli in ju spodbujal k radikalnim spremembam besedil, aranžmajev in struktur skladb. Tako so iz več desetminutnih instrumentalno-synthovskih epopej nastali pop singli. A v teh vseeno prepoznamo sledi prvotne, drznejše vizije skladb, h kateri je precej pripomogel ravnokar tragično preminuli francoski producent Philippe Zdar, član legendarnega french house dvojca Cassius. Pri ustvarjanju plošče A Bath Full of Ecstasy je bil odgovoren predvsem za vnos psihedeličnih elementov, McDonald pa jih je brezkompromisno zapakiral v pop format.

In točno tam – torej na presečišču evforično spevnega elektropopa in abstraktnejše, psihedelične elektronike – je Hot Chipova kad, polna ekstaze. Ni polna ekstazijev, kot bi lahko sklepali iz izzivalno dvoumnega naslova plošče, ampak je napolnjena z zamaknjenostjo, manično osrečujočim duševnim stanjem, v katero nas Taylor vabi, da bi se, kot pravi, »vanj potopili in se v njem izgubili«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.