Kultura / Potovanje skozi preteklost
Neil Young v mestu Hitlerjevega puča – portret rockerja pri štiriinsedemdesetih
Neil Young – transcendentalni tenor, ljubljenec punkerjev in grungerjev, odkritje vsake nove generacije, kariero je začel sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in še vedno je tu. Youngov glas se – v nasprotju z Dylanovim – ni prav nič spremenil. Še vedno je unikaten, mehak, precizen, previsok, bistven, zgodovinski.
© Profimedia
Kitarista – Lukas in Micah, sinova country zvezdnika Willieja Nelsona – sta se kar odbijala od odra. Kot da sta na trampolinu. Poskakovala sta in hotela ostati v zraku, lebdeti, se stegniti v distorzijski trans. Nedaleč od njiju je stal še en kitarist, ki prav tako kar ni vedel, kaj naj s kitaro, ki je itak izgledala kot podaljšek njegovega orgazmičnega, hedonističnega telesa. Zarasla se je vanj – tako kot so se bobni zarasli v bobnarja, kot so se tolkala zarasla v tolkalca in kot se je ta kvintet, ta kalifornijski bend, imenovan Promise of the Real, naravnost telepatsko zarasel v Neila Younga, ki je prejšnjo soboto žarel sredi odra v münchenski Olimpijski dvorani (Olympiahalle), ves napet, nemiren, maničen, razmršen in zgoščen, rocker pri štiriinsedemdesetih, obrnjen proti članom spremljevalnega benda, zlit in zbit z njimi, kot da brez njih ne more več živeti. In kot da hoče to, kar počne, početi do konca svojega življenja. In kot da hoče to početi tudi po koncu svojega življenja.