Javno šolstvo in javna voda

Največkrat ne preberem celotnih pamfletov Bernarda Nežmaha, ker enostavno ne zdržim do konca. Tokrat pa sem ga, saj je že začetek pokazal, da bo v članku veliko gradiva za analiziranje načina njegovega razmišljanja in argumentacije. Razumem, da je vsakotedensko pisanje kolumn in pamfletov težaško delo, saj ni vedno primernih tem za zapolnitev ene strani. To pa ne more biti opravičilo za neokusno razpravljanje. Ker pa, kot je zapisal avtor, lahko ima vsakdo svoje mnenje, ga imam tudi jaz, zato braz slabe vesti zapišem, da je pamflet priznanega komentatorja, tipičen primer „gostilniške argumentacije“, nabit z močno emocionalno nabitimi besedami. Avtor lahko razmišlja po svoje. Če pa ima vsaj trohice spoštovanja do človeškega življenja, nima pravice spomenika talcem umestiti med „nekaj spomenikov v čast partijskemu režimu“. Če smo natančnejši, spomenikov niso „pobarvali“, ampak oskrunili. Mora pa te res mučiti „nenavadno čustvena vnema“, da to primerjaš s posilstvom. — Ivan Ocepek, Prevalje