Portret / Urška Centa, plesalka in koreografinja

Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.«