Utoya, 22. julija

za

Battle Royale.

Če Anders Breivik 22. julija 2011 ne bi najprej razstrelil dela vladne stavbe v središču Osla (ne, niso bili islamisti!), bi Poppejev film Utoya, 22. julija trajal le 72 minut, kajti pokol na otoku Utøya, kjer kampira podmladek laburistične stranke, traja toliko, kot je trajal Breivikov pokol – 72 minut. Posnet je v enem samem intenzivnem, šokantnem, hiperrealističnem, imerzivnem kadru (podobno kot Schipperjeva Viktorija ali pa Nemesev Savlov sin), morilca – Breivika, ki je na Utøyo prišel v policijski uniformi – ne omenja, niti ga ne pokaže (ga res hoče kdo gledati?), kakor tudi ne pokaže njegovega pokola, njegovih eksekucij norveških najstnikov (pobil jih je 69), saj je posnet skozi oči 18-letne Kaje (Andrea Berntzen), ki najprej v kamero dahne, da tega ne bomo nikoli razumeli, potem pa začne med pokolom – sredi eksplozivnega terorja, kaosa, panike, obupa, krikov – napeto iskati tako svojo mlajšo sestro (Elli Rhiannon Müller Osbourne) kot skrivališča, luknje in varna grmovja, skale in kolibe, a nikjer ni več nobene gotovosti in varnosti.

Povsod je smrtno nevarno. Nekega dečka zadene krogla – zraven njegovega trupla pa zvoni telefon, na katerem utripa napis “mamma”. Ne, Utoya, 22. julija ni ne film o Andersu Breiviku ne film o tem, kako je pobil 69 otrok (to je bil Greengrassov 143-minutni 22. julij), temveč parabola o invaziji skrajne desnice, o njeni morilski fašistoidnosti in srhljivem, rasističnem, zastrašujočem, pošastnem, distopičnem ekosistemu, ki ga poraja. Skrajne desnice ne vidimo – vidimo le strah, ki ga razširja. In žrtve, ki jih ustvarja. Zdi se, kot da hoče film reči: Evropa je tako zašla, da novim generacijam preostane le še boj za preživetje!