Au naturel

Domačija/ošterija Klinec
Medana 20
Tel.: 05 304 50 92
Simona in Aleks Klinec v Medani kuhata in natakata ob petkih od 19. do 23., ob sobotah od 12.30 do 16. in od 19. do 23. ter ob nedeljah od 12.30 do 16. ure. Bodi prijazen in se prej najavi.

Ambient:
v temle letnem času ljubka dvonivojska terasa z dobro senco in krasnim razgledom na vinograde; sicer pa starošolske domačijske sobe

Napitki:
 z izjemo penečega izza meje se natakajo izključno vina iz domače kleti; naj omenim, da je črna móra 2009 izjemno, res izjemno vino

Dostopnost:
na trgu pri medanski cerkvi se najde kakšno parkirno mesto; gibalno ovirani bodo imeli težave s teraso, sicer pa niti ne 

Fino:
 ješprenj z bučkami in lisičkami preprosta, a doterana kuharija vina

Ne tako fino:
kakšna malenkost tu in tam

Sedem riht dolgo užitkarsko premlevanje na terasi stane 65 evrov.

»Pustite me pri miru. Gledam zdaj; eno le poto srkam z očmi, drugo z usti! « je čebljajoče spremstvo skušal utišati vodja tokratne Konzumove popisovalske odprave v Goriška brda, nakar se je s kozarcem gospodarjeve rebule pogreznil v zenovsko umirjeno skeniranje kičasto ozelenjenih vinogradov, nad katerimi se je modro nebo v zgodnjem poletnem večeru začelo že barvati z oranžkastimi toni. Drugi smo medtem začeli pomakati nežne skorje domačega kruha v domače (trivia: Goriška brda so najsevernejši punkt, kjer še uspevajo oljke) olivno olje ter nadaljnjo prehransko in vinsko usodo soglasno zaupali v roke familiji Klinec.

Za to predajo nam ni bilo niti za trenutek žal – že skuta, sladkasta, nežno prhka, začinjena z meto, pokapana z olivcem, potresena z vulkansko črno soljo in pospremljena z živo rdečimi kiselkastimi cvetnimi lističi, je zašpičila jasne smernice preproste briške kuharije s prepoznavnimi, intenzivnimi in lepo dopolnjujočimi se okusi. Kar na domačiji Klinec ne velja le za hrano, ampak tudi (če ne celo predvsem) za vina, ki jih od vinograda prek kevdra do buteljk pridelujejo na hardkorovsko naraven, nizkointervencijski način. Okusi v glažih so se dobro bildali od sortnih belih (furlanski tokaj, rebula, malvazija, sivi pinot) prek bele zvrsti ortodox do vrhunca, utekočinjenega v desetletni, krasni črnini móra.

Nazaj za mizo: tanka, mehka in sočna rezina lepo omaščenega, dobra tri leta starega pršuta (tukaj je velika večina sestavin domača roba, ne bom pisal, da se ne bom ponavljal) je rabila kot ovoj za narezano svežo figo, divjo rukolo in vršičke murve; na kompaktne, na zob kuhane bleke z nežno omako je bil položen kos dušenega zajčjega hrbta; z gradele, položene nad z vinsko trto zakurjeno žerjavico, pa je pot na krožnik našla krasna jagnječja zarebrnica (z rožmarinom, na hitro opečeno čebulo in zrnci rdečega popra), postrežena s kvadrom bele polente. A glavna jed – v smislu intenzivnosti in povezanosti okusov, ne v smislu vrstnega reda – je vseeno bilo nekaj drugega: ješprenj z bučkami in lisičkami je bil ujet v sladostrastno cono na polovici poti med mineštro in kašo; ravno prav kuhan, dišeč in tako okusen, da sem se sredi porcije prav ustavil in ga začel jesti čisto počasi in z andohtjo; pač zato, da bi vse skupaj čim dlje trajalo.

Potem so bili štirje kaj različno stari siri, eden hudobneje dehteč od drugega (vse pa je nenadejano posekal najmlajši kremoznik); in sta bila dva zavitka, jabolčni in češnjev, oba napolnjena z obiljem sočne in ne presladke, lepo začinjene file; in potem sta bila še majhen, močan tiramisu ter grenkljata zaključna žganica, ki pa iz ust ni mogla odgnati spomina na vse arome in okuse, ki jih je na krožnikih in v kozarcih prinesla tale krasna razgledna briška večerja. Na domačiji Klinec je vse – ambient, hrana, vina, počutje – preprosto in pristno. Verjetno zato, ker so taki ljudje. Več tega, prosim!