Film / Jekleno nebo 2: Parodija zemeljskega relativiziranja nacizma

zadržan +

Hitler na T-Rexu.

V Jeklenem nebu so se nacisti skrivali na temni strani Lune – ja, Luno so naredili spet veliko. Da bi še Zemljo naredili spet veliko, so pakirali veliko invazijo. No, lani so jo očitno izvedli, a se je končala apokaliptično, s planetarno jedrsko vojno, ki jo je preživela le peščica ljudi, zdaj, v Jeklenem nebu 2, parkiranih na Luni, jasno, na njeni temni strani, v nekdanji nacistični bazi (“Neomenia”). Nacisti in antinacisti živijo skupaj. Če hočejo preživeti, morajo živeti skupaj. Manjka le Trump, da bi poudaril, da na obeh straneh, nacistični in antinacistični, najdemo “dobre ljudi”. Nacisti so se vrnili – to vidimo. Denacifikacije je konec. Tisti “nikoli več”, ki je veljal po II. svetovni vojni, pač ne velja več.

Jekleno nebo 2, parodija zemeljskega relativiziranja nacizma, se začne na Antarktiki, kjer naj bi, kot pravijo najlunatičnejši konspirologi, nacisti zgradili tajno vojaško bazo (ki naj bi vključevala tudi leteče krožnike), tokrat pa nastopa kot portal v središče “votle” Zemlje, kjer se gnetejo vsi, razen Julesa Verna in Danteja – Hitler (Udo Kier), dinozavri, kameleonski reptili ( ja, “shapeshifters”, kot jih vidi David Icke), sveti gral (z bajno regenerativno močjo), rajsko skrito mesto Agartha (in druge atrakcije teorije o “votli Zemlji”), jobsisti (okultni slavilci Stevea Jobsa), ameriška predsednica Sarah Palin in elitni diktatorji, od Kim Džong Una, Putina in Margaret Thatcher do Osame bin Ladna, Stalina in Marka Zuckerberga. Napetosti tu ne pričakujte, le utrudljivo, preveč nametano gnečo idej, gegov, efektov, trušča in prelahkih tarč, ob katerih se sprašujete: ali bo na koncu kviz? Jekleno nebo 2 je odbito na monoton, nepresenetljiv način.