Intervju / Robert Perišić, pisatelj

Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času.

V romanu Naš človek na terenu ste lik Borisa, bratranca glavnega junaka Tina, uporabili za blago norčevanje iz medijev in poročanja z vojnih območij ... 

Ja, drži. Ko se je začela vojna v Iraku, sem gledal CNN – pa ne vem, zakaj, ampak to me je po svoje zanimalo. Ob tem sem pisal besedila, ki so bila v smislu žanra precej nedefinirana. Ne poezija ne proza, rahlo shizofren diskurz, ki je poskušal ujeti tisto, kar televizija pravzaprav počne. Sediš pred televizorjem, čakaš ... in kar naenkrat ugotoviš, da nestrpno pričakuješ vojne posnetke. To je na televiziji prikazano kot neki spektakel. Ta dramatika poročanja, špice in podobno ... Mediji so predvajanje bombardiranja Bagdada spravili na enako raven kot predvajanje boksarske tekme ali česa podobnega. Morda zveni noro, ampak če si res pozoren, se v nekem trenutku ujameš, da katastrofo dojemaš točno tako. Ko sem ugotovil, kaj se dogaja, sem se čisto spontano lotil pisanja teh besedil, ki so se pozneje sestavila v roman. Diskurz romana pa je bil očitno zanimiv za Američane, kajti knjiga je v Ameriki dosegla soliden odziv. Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive. V moji knjigi ni angažmaja v klasičnem smislu, ampak gre za obratno perspektivo. Je pa tudi to, da glavni junak romana dela v medijih, a ko pošlje bratranca v Irak poročat, gradiva, ki ga dobi, v resnici ne more objaviti, kajti v medije pravzaprav pridejo samo kodirane novice, kodiran način pisanja, mišljenja in jezika.