Zvesti moški

Čudne ljubezni.

Uvodna panorama – Eifflov stolp. Ja, Pariz. Abel (Louis Garrel) in Marianne (Laetitia Casta) sta par. Že tri leta. Živita v njenem stanovanju. Zjutraj, ko se Abel odpravlja v službo, zasliši njen glas: “Te lahko zmotim za trenutek?” Seveda, odvrne Abel. “Nekaj ti moram povedati, pa ne vem, če je pravi trenutek.” Ne, ne, v redu je. Kaj je narobe? “Noseča sem.” Abel je presenečen, rahlo zmeden, a ganjen. In ko ravno dahne, oh, čudovito, Marianne – komaj zbujena, še v spodnjih hlačkah – doda: “Abel, zanosila sem, toda ne s tabo.” Abel obnemi, toda ne tako, da ne bi mogel vprašati: S kom? “S Paulom,” odvrne Marianne. S Paulom? Toda Paul je Abelov najboljši prijatelj! Marianne se z njim žge že eno leto. A to še ni vse: poročila se bosta. “Njegovi starši so dokaj konvencionalni. In to jim veliko pomeni,” pravi Marianne, ki Abela povabi na poroko. “Če ti ni zoprno?” Ne, ne, ni mu. Poroka bo čez 10 dni. Abel ne ponori, ne zmeša se mu, ne začne kričati, ne začne razbijati krožnikov, vaz in stolov, ampak mirno odide v službo – snemat reportažo o španskih prašičih. Toda najprej se spotakne in pade po stopnicah, rekoč: “Kakšna zguba!” Abeli vedno potegnejo kratko. Paul devet let kasneje umre – v spanju. Infarkt. Abel pride na pogreb. Spozna Marianninega sina, Josepha (Joseph Engel), in Evo (Lily-Rose Depp), Paulovo sestro, ki je bila, kot izvemo, nekoč zatreskana v Abela. In še preden rečete seks, sta Abel in Marianne spet par. Ne brez komplikacij: Eva je še vedno zatreskana v Abela, tako da ga hoče zase, Joseph – fen detektivskih filmov – pa je prepričan, da je Marianne umorila Paula in potem celo fukala z doktorjem, da ne bi izvedel obdukcije in našel strupa. Hu!

Vem, kaj mislite: da sem vam povedal “vse”, da sem vam torej povedal vsebino filma. Ne, niti zdaleč – to, kar sem “razkril”, se zgodi v prvih desetih minutah! Zvesti moški, ki ga je posnel igralec Louis Garrel (njegov drugi film), vnuk igralca Maurica Garrela in sin slovitega novovalovskega auteurja Philippa Garrela (njegova filma V senci žensk in Navadna ljubimca smo videli tudi pri nas), je nekaj posebnega in redkega, elegantno kompleksnega, že kar unikatnega: situacije so kratke, a napete, dramatične, kapriciozne in usodne, vsaka situacija je dogodek, vsaka druga beseda je Paul, a Paula nikoli ne vidimo, v vlogi pripovedovalca se izmenjujejo vsi trije, Abel, Marianne in Eva (ki mora svojo pripoved vmes celo metafikcijsko razveljaviti in korigirati, kar je seveda namig, da verodostojnost vseh teh pripovedovalcev – njihova zvestoba gledalcu – vendarle ni ravno ne vem kako čista), originalni ljubezenski trikotnik, ki ga spletajo Marianne, Abel in nevidni Paul (ne, to ni mindfuck, v katerem bi se izkazalo, da Paul sploh nikoli ni obstajal), preskoči v nov ljubezenski trikotnik, ki ga spletajo Marianne, Abel in Eva (in ki je tako ojdipski, da bi si glede na to, da Evo igra Lily-Rose Depp, hči Johnnyja Deppa, lahko v vlogi odsotnega Paula predstavljali tudi Johnnyja Deppa), Joseph, mali, smrtno resni, perverzni manipulator, izgleda tako, kot bi padel iz Hanekejevega Belega traku, film je poln vijug, preobratov, preokretov, vrtljajev, šarad in narativnih vrtoglavic, zgrajen pa je tako akademsko precizno in tako tragično, a obenem tako komično, da imate občutek, da je posnet po kakem izgubljenem delu Aristotelove Poetike.

Abel je pasiven in negotov – ja, zguba. Moški, ki je izgubil potenco, karizmo, družbeno moč, samozavest. “Ukročeni” moški, niti malo seksističen ali šovinističen – še fantazirati si ne upa. Abel sicer Marianne vpraša, če se je kdaj na isti dan pofukala z njim in Paulom, toda to stori s strahom v očeh in tremo v glasu. Abel je sterilen – ženski, Marianne in Eva, sta strastni, seksualni, bojeviti, fatalni. Abel ni le objekt (mračni predmet poželenja, če hočete), temveč je natanko tip moškega, ki ga alt-right, “moško gibanje”, patriarhalci in drugi spolni fašisti razglašajo za produkt feminizma, politične korektnosti in “kulturnega marksizma”. Obe fatalki in celo otrok lahko z njim počnejo, kar hočejo. Še huje: Abel naredi vse, kar mu rečejo. Vedno se jim uklone, stalno se poigravajo z njim, vedno znova jim nasede, vedno znova ga pretentajo, a vedno znova pride po encore. Ti trije so najboljše, kar se mu je v življenju zgodilo. Ti trije so Dogodek. To se je običajno zgodilo pasivnemu junaku filmov noir, žrtvi fatalnih žensk, Usode in absurdnih situacij. Spomnite se le filmov Poštar zvoni zmeraj dvakrat, Morilci, Križ kraž in Dvojno zavarovanje. Ali pa Milestonove klasike Čudne ljubezni Marthe Ivers, ki se kot film-v-filmu hipno prikaže tudi v Zvestem moškem, novodobnem filmu noir, polnem samozadostnih, nezvestih, spletkarskih likov, ki ne potrebujejo nikogar, ki zvestobo razumejo le kot spolno fantazijo (no, spolno igrico), ki seks občutijo kot razočaranje (“Močnejše orgazme sem doživljala, ko sem med seksom z drugimi moškimi mislila nanj, kot pa z njim”) in ki dvomijo, da bi drug drugega gledali vse življenje.

Ko se Zvesti moški, čigar koscenarist je brutalno veliki Jean-Claude Carrière, scenarist številnih Buñuelovih klasik (Diskretni šarm buržoazije, Fantom svobode, Ta mračni predmet poželenja), stegne v zgodovino filma, ne objame le Truffauta (in njegovega delikatnega, liričnega, frivolnega, neločljivega ljubezenskega trikotnika iz filma Jules in Jim, z dilemo glede tega, čigav je v resnici ta otrok, vred), Philippa Garrela (naslova njegovih filmov V senci žensk in Navadna ljubimca dobro povzameta Zvestega moškega) in filma noir (ljubezenski trikotnik, ki ga spletejo Marianne, Abel in Eva, izgleda kot transfiguracija mračnega, perverznega ljubezenskega trikotnika iz Čudnih ljubezni Marthe Ivers), ampak tudi romantično komedijo, ali natančneje, njen podžanr, retroholivudsko comedy of remarriage (à la The Awful Truth in His Girl Friday), toda ko Marianne Abela pošlje k Evi, v njeno posteljo, se zdi, da so ženske končno posvojile tudi ultimativno moško porno fantazijo – cuckold. Guglajte.