Stohastična politika

V komentarjih o morilskih strelskih napadih (domači terorizem) v Teksasu in Ohiu je na severnoameriških televizijah, posebej na CNN, ki je s kritičnostjo do Trumpa pridobila precejšen ugled in verodostojnost, pomembno pojasnjevalno vlogo dobil izraz stohastični terorizem. V rabi je že kakšno desetletje, pojav Donalda Trumpa in njegova vloga pri spodbujanju skrajnih rasističnih stališč in morda tudi dejanj pa sta mu dala novo dimenzijo: gre za verbalno spodbudo s hierarhično (politično, socialno) višjega položaja, ki prek družabnih omrežij in medijev spodbudi teroristično dejanje, ne nujno neposredno povezano, konkretno nepredvidljivo (kdo, kaj, kje), a zaradi vzpostavljenega razpoloženja, ki takšno dejanje omogoča in legitimira – verjetno. Tako je vzpostavljena povezava, ne sicer neposredna in nedvoumna, med identiteto avtorja izjave in njenimi učinki, torej terorističnimi dejanji. Pomembno je vsekakor razumevanje oziroma priznanje, da besede spodbujajo dejanja, torej da mora svobodo izražanja spremljati neka odgovornost, ki je tudi zakonsko merljiva in lahko kazniva: podatki o domačem terorizmu v ZDA, pretežno belih supremacistov, so dejansko zastrašujoči. In končno, pomembno je, da je s tem ovrženo mnenje, prisotno tudi med intelektualno lenobnejšimi novinarji, da nekomu na visokem položaju, ki zlorabi svobodo izražanja s tem, ko krši humanistična načela in moralo ter prezira človekove pravice, »nihče nič ne more«. To mnenje tudi tukaj dobro poznamo.

Termin stohastičen izhaja iz grške besede stohos, ’cilj’, oziroma glagola stohazo/ stohazomai, ’zadeti cilj, dobro ugibati, predvidevati’, in se uporablja v številnih znanostih, posebej v matematiki. Semantični obrat pa je zlasti viden v družbenih vedah in javnem govoru: kako je mogoče, da nazadnje tisti, ki zna učinke sicer dobro predvideti, obenem ostaja prikrit, ali jih skriva ali se uspešno izogiba vsaki povezavi svojih besed z besedami tistih, ki ga citirajo ... in ubijajo ljudi. Če nič drugega, gre pri novi rabi termina za izrazit evfemizem ali pa za enostavno strategijo: Trump besede gotovo ne more razumeti. Sicer zloraba – ignorantska ali preprosto površna in predrzna – antičnih pomenov, besedil ali zgodb sploh ni redka, tem bolj, ker na prvo žogo in pri površnih bralcih zbuja spoštovanje. Primer tega je pred kratkim dal pravni strokovnjak Andraž Teršek z groteskno primerjavo sojenj Sokratu in ... Kanglerju.

Stohastična politika bi bila v tem kontekstu terminološka kombinacija, ki bi lahko imela smisel prav v domačem okolju. Slovenija namreč ima – drugače od množično-kaotične prisotnosti nacifašizma na Hrvaškem in v Srbiji – politično skupino, ki deluje po stohastičnem načelu, ima svoje medije in mobilizira privržence prek družabnih omrežij. V trenutkih zanosa so sami sebe imenovali »imperialni mediji«, financirani so iz Madžarske in glavne smernice rasizma se širijo iz glave (ali pa je to vsaj tako prikazano) enega vodje, ki se legalno poteguje za oblast. Medijska skupina brez pridržka hvali vsako Trumpovo potezo in izjavo, včasih ga utegne tudi prehiteti: pred več kot letom sta na Nova24TV Boris Tomašič, odgovorni urednik, in Aleksander Rant, voditelj/novinar, govorila o Rogu in rekla, da so tam podgane in da je prostor treba »deratizirati«. Raba besede invazija je v povezavi z begunci na tej televiziji, portalu in v časopisu Demokracija stalnica; Trump je pred kratkim opisal del Baltimora, iz katerega izhaja njemu sovražni črnski politik, natanko enako (podgane, čiščenje itn.) in nenehno govori o invaziji nezaželenih migrantov. To sta osnovna primera Trumpovega rasističnega govora/čivkov, ki jih navajajo ameriški mediji, poleg izjav o »tujih« kongresnicah črnskega, latinskoameriškega ali arabskega rodu. Drobna pripomba: ko sem Tomašiča in Ranta citirala v Večeru, so v Demokraciji zapisali, da lažem.

Stohastični politiki zaradi neodzivnosti družbe, ki se zasebno zgraža, na zunaj pa molči, čas odlično izrabljajo. Na koncu te linije sta ustanavljanje milic in domači terorizem.

Že več kot dve leti se v kolumnah v Večeru ukvarjam s kritiko rasizma kot osnovnega ideološkega vzorca, posebej v Janševem medijskem »imperiju«, in analizo diskurza novega nacifašizma ter si prizadevam za zakonsko regulacijo oziroma državno akcijo proti tem medijem. Obenem dokazujem, da svoboda izražanja lahko obstaja le, dokler je ne zamenja/odpravi svoboda sovražnega govora – saj to je pravi namen sovražnega govora. Ta pristop še kaže neko sled razmisleka in strategije, zdaj pa je ostalo samo še infantilno premlevanje fantazmatičnih naracij in prelaganje očitkov na drugo stran: terminalni primer bi lahko bila kolumna Vinka Vasleta na omenjenem portalu (5. 8. 2019), v kateri partizanske bolnišnice razglaša za vir evtanazije, množičnih pobojev in seveda današnjih čakalnih dob, saj so prednost imeli partizanski komandanti, vsi oboleli za sifilisom itn.

S svobodo izražanja se ukvarjam od leta 1970, ko so agenti Udbe na dvorišču tiskarne sežgali prvo in edino številko satiričnega časopisa, ki sem ga po naročilu študentskega odbora Filozofske fakultete v Beogradu izdala z dvema kolegoma. Ko sem bila predsednica odbora za svobodo izražanja, sem od leta 1986 do 1989 napisala več kot 50 peticij v prid napadenim in obtoženim po členu 133 KZ (in drugih). Prav zaradi tega se zavedam, kakšno škodo je prinesla izjava Janeza Janše o »prostitutkah«. To je odličen primer stohastične politike: gre za izjavo nedotakljivega vodje, za cinično obrambo »svobode izražanja« in jasen napotek, kako poniževati in ustrahovati. Ob ledenem molku pravnih strokovnjakov ta izjava že nekaj let širi seksizem in mizoginijo. Stohastični politiki namreč zaradi neodzivnosti družbe, ki se zasebno zgraža, na zunaj pa molči, čas odlično izrabljajo. Na koncu te linije sta ustanavljanje milic in domači terorizem. Zgražajmo se zasebno še naprej!

Črne napovedi nikoli nimajo svetle prihodnosti, razen veliko, veliko pozneje, ko jih realnost potrdi. A stohastična politika je tukaj plazeča se, konstantna in popolnoma drugačna od ameriške – predvsem tu še ni terorizma. Ujema se verbalno in je opredeljena z nekritičnim, popolnim oboževanjem vsega, kar Trump govori ali počne. Družbeno največja nevarnost, ki prihaja iz slovenske stohastične politike, je uničevalni učinek na posameznika – državljana. V komentarjih pod članki odzivi odobravanja, sprejemanja in besedne pripravljenosti na najhujša grozodejstva zoper druge, sodržavljane, govorijo o tem, da je psihološki učinek propagande stohastične politike takšen, da že najmanjša družbena nestabilnost lahko pripelje do eksplozivnih reakcij. Hitler je končno prišel na oblast po dolgih letih parlamentarnih bojev, netenja uličnih spopadov, lažnih novic, izmišljenih afer, ustrahovanja, pretepanja in umorov: ves čas je delovala njegova stohastična politika, ki se je kar hitro začela izražati kot terorizem. Ta primer ne govori v prid banalnim analogijam, prav nasprotno, moral bi nas podučiti o ključnih razlikah in uspešnih različicah. Nobenega razloga ni, in to bi morala začeti poudarjati tudi uradna politika, da se kdorkoli začne obnašati analogno in se pripravlja za odgovor na nasilje. Nasprotno, najboljša obramba pred stohastično politiko je poziv k miru, zakonitosti, humanosti kot temeljnem principu. Ko je del državljanov psihično ogrožen in potencialno nasilen, mora država mirno, a odločno prekiniti vir psihične nestabilnosti – sovražno propagando/govor. Omejevanje imperialnih medijev, zakonsko utemeljeno odpravljanje ali presekanje nelegalnega financiranja in drugi ukrepi bi lahko veliko ljudi odvrnili od nevarne osebne poti in obenem obvarovali potencialne žrtve. Ali ni to glavna naloga države? Zadnje, kar smo od nje registrirali kot dejstvo, je bila finančna podpora Nova24TV z ministrovo obrazložitvijo, da je vloga ustrezala razpisnim pogojem. Z drugimi besedami, medija ni nihče prebral oziroma nihče ni pogledal, kaj ministrstvo oziroma država plačuje. Na finančno pomoč so se z Nova24TV odzvali z očitkom, da je vsota nezadostna ...

Ko je del državljanov psihično ogrožen in potencialno nasilen, mora država mirno, a odločno prekiniti vir psihične nestabilnosti – sovražno propagando/govor.

Stohastična politika v domačih okoliščinah zahteva temeljno analizo, v kateri morajo imeti primerjalni vidiki pomembno vlogo. Že gledanje pogovorov pametnih političark in politikov, strokovnjakov in političnih komentatorjev z druge strani luže nam ponudi dragocen vpogled v možnosti javnega govora ter v skoraj neverjetno dejstvo, da takšni govorci sploh še obstajajo. Takšno lokalno preverjanje bi nujno potrebovali.