Nič več oaza sovražnosti?

Petnajstega februarja 2011 malo po enajsti dopoldan se je na spletni strani ene izmed radijskih postaj pod prispevkom o tatvinah, ki naj bi jih zagrešili Romi, pojavil naslednji zapis: »Par palc amonala, par bomb M75 in par AK-47 za vsak slučaj, mislim, da drugače ne bo šlo. Ali pa tista varianta eden po eden bi tudi šla, da se malo zamislijo. K. prosim za glasbeno željo: Korado/ Brendi, kam so šli vsi cigani.« Tožilstvo je pisca preganjalo zaradi sovražnega govora, a je bil konec leta 2013 pravnomočno oproščen. Številni podobni zapisi na spletu, tudi taki, da bi bilo treba na meji streljati prihajajoče begunce, so v Sloveniji še dandanes dovoljeni, pisce domnevno varuje svoboda govora.

V Sloveniji je mogoča obsodba za sovražni govor zgolj v primeru, če je zaradi sovražnih besed kdo poškodovan, če skoraj umre. Med evropskimi državami je sovražni govor najširše dopusten ravno pri nas. A to bi se utegnilo spremeniti. Prvič v zgodovini je o kaznivem dejanju spodbujanja sovraštva in nestrpnosti razsojalo vrhovno sodišče. Razsodilo pa je, da je sovražni govor mogoče in nujno kazensko preganjati.

Konec leta 2011, tik pred parlamentarnimi volitvami, je vlada Boruta Pahorja omejila pregon sovražnega govora. »Ker to kaznivo dejanje omejuje svobodo izražanja, ki je zagotovljena v 39. členu ustave, je treba zagotoviti občutljivo ravnovesje med obema ustavno varovanima pravicama,« so tedaj zapisali v obrazložitvi zakonskih sprememb, ki so privedle do oteženega kazenskega pregona sovražnega govora. Po mnenju tedanje vlade je to ravnovesje mogoče dosegati le v primeru, da se kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva preganja, zgolj kadar dejansko že ogroža javni red in mir.

Dve leti kasneje je vrhovno tožilstvo sprejelo stališče, s katerim so pregon kaznivega dejanja po 297. členu kazenskega zakonika praktično onemogočili. Pogoje za pregon, ki so v zakonu zapisani alternativno, so tolmačili kumulativno, čeprav je temu nasprotovala pravna stroka. Temu je sledila sodna praksa in leta so tekla. Odtlej je na leto za sovražni govor v Sloveniji obsojena povprečno ena oseba, v sosednji Avstriji recimo več kot sto.

Pred dobrima dvema letoma je generalni državni tožilec postal Drago Šketa, ki je med prioritete postavil obračun s sovražnim govorom. Mislili bi si, da bo tožilstvo dejansko začelo preganjati kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Pa ni. Predlog Škete (in tožilskih somišljenikov), da tožilstvo spremeni svoje preostro stališče iz leta 2013, je propadel. Potem pa je, na prvi pogled paradoksalno, vrhovno tožilstvo na vrhovno sodišče vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zanika sodno prakso, ki se je razvila prav na podlagi stališča vrhovnih kazenskih tožilcev, pri katerem ti trmasto vztrajajo. In vrhovno sodišče je zdaj priskočilo na pomoč. Razvrednotili so tožilsko stališče, ki onemogoča boj s sovražnim govorom.

Vrhovno sodišče v bistvu od tožilstva zahteva, da začne preganjati enega izmed družbi najnevarnejših kaznivih dejanj.

Gre za v uvodu omenjeni primer sovražnega govora zoper romsko manjšino, pozivanje k pogromu, streljanju in bombnim napadom, v katerem je bil storilec pravnomočno oproščen. In sicer zato, ker je sodišče upoštevalo tedaj še povsem sveže zloglasno tožilsko stališče. Pod zahtevo za varstvo zakonitosti se je podpisal vrhovni tožilec Andrej Ferlinc. V njej je med drugim opozoril, da Svet Evrope, v okviru katerega deluje tudi evropsko sodišče za človekove pravice, za pregon sovražnega govora ne predvideva dodatnih pogojev v obliki fizičnega nasilja, ki zraste iz sovražnega govora. Da so za obsodbo dovolj sovražne besede. Tam je tudi navedel, da je nemška (pa recimo tudi avstrijska) zakonodaja na tem področju enaka slovenski, pa se kljub temu s pridom uporablja za boj z naraščajočo sovražnostjo.

Slovenska sodna praksa pa je, nasprotno, leta sledila tožilskemu stališču, da gre za sovražni govor, le kadar na podlagi sovražnih besed pride do konkretnega ogrožanja ljudi. »To stališče je zgrešeno, saj spodbujanje in razširjanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika, pomeni uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja,« so zdaj zapisali vrhovni sodniki. In dodali, da za obstoj kaznivega dejanja sovražnega govora nikakor ni potrebno, »da bi privedlo do potencialne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru«.

Ko se vrh tožilstva vrne z dopusta, ga čaka soočenje z realnostjo, čaka ga tudi začetek pregona sovražnega govora. Dejansko pa je vseeno, kako se bo zdaj odzval kolegij kazenskih vrhovnih tožilcev. Tožilci na vseh ravneh, ki obravnavajo konkretne primere, po novem ne bodo mogli zaobiti odločitve vrhovnega sodišča. Sodišča pa tudi ne.

Dosedanja sodna praksa, izmotavanje je preteklost, prihodnost bo drugačna. Odločitev vrhovnih sodnikov je dobra novica.