Raziskovalka Dora

Zadnji križarski pohod.

Raziskovalka Dora, igrana verzija animirane TV-serije, je videti kot #MeToo nadaljevanje Lova za izgubljenim zakladom. Dora (Isabela Moner), še najstnica, ekspeditivna, ekspedicijska, ekshibicijska hči dveh zoološko-arheoloških pustolovcev (ne, starša te “male vohunke” nista Antonio Banderas & Carla Gugino, temveč Michael Peña & Eva Longoria), ki ne naredi niti koraka brez GoProja, je bolj ko ne Indy (po malem tudi guni, Allan Quatermain in Lara Croft), toda ko jo pohlepni, plenilski ugrabitelji prisilijo v lov za izgubljenim inkovskim zakladom, se film preveč zanaša na Lov za izgubljenim zakladom, tako da se Dora – s tremi prijatelji in “norim” profesorjem (Eugenio Derbez) – znajde v številnih “nemogočih” situacijah, ki pa niso ne nevarne ne napete, le šašave, turistične in aseksualne, oh, in več kot varne za neoliberalne domislice (“Če verjameš vase, potem je vse mogoče!”) in potujitvene efekte (Dorino naslavljanje kamere, “nas”), ki poudarjajo, da je to, kar gledamo, le film.