Spustite pse!

“Shod kmetov proti zverem”. Tako je pisalo na teletekstu. Da kmetje hočejo, da lovci odstrelijo volkove, poslušamo že dneve in tedne. V Poslednjem dnevu Rudolfa Nietscheja, kratkem filmu Blaža Kutina, zagledamo lovca, ki bo očitno nekaj odstrelil. Volka? Verjetno. Toda ko ustreli, zadene Rudolfa Nietscheja (Janez Škof), nesrečnika, ki nikoli ni šel v Benetke – v priimku mu je vedno manjkal z, tako da ni zaslovel. Tisti z ga ne bi spremenil le v Nietzscheja, ampak tudi v volka. Ljudi bi raztrgal – zdaj pa je le njihova ovca.

Poslednji dan Rudolfa Nietscheja, zadnji film Štefke Drolc, bo eden izmed številnih filmov, filmčkov in kvikijev, ki jih bo zavrtel 5. Festival kratkega filma (v Ljubljani od 19. do 24. avgusta), alias FeKK. In ne boste verjeli, koliko jih bodisi v glavnih ali epizodnih vlogah pilotirajo prav živali. V Biku Jure Ivanušič pogleda skozi okno – in na ulici, sredi mesta, zagleda bika, ki je pobegnil iz klavnice. Enominutnik Sane Perić je naslovljen Voulk. V Nežki pa deklica, ki med strašnim, grobim, bučnim prepirom svojih staršev pogleda skozi okno, zagleda jelena. Želi si le eno: da bi se on preselil tja, kjer je ona, ona pa tja, kjer je on.

Človek in žival zlahka zamenjata mesti. A ne le v slovenskih filmih: v hrvaškem animirančku Izpod katerega kamna so se priplazili sliko preplavijo vsemogoče živali – dokler ekran povsem ne potemni. Ja, preveč nas je – požrimo se! V filmu Ne bom, še enem hrvaškem animirančku, pa živali sedijo za mizo in jedo druge živali. Predstavljajte si, da bi za mizo sedeli ljudje in jedli ljudi. Nerodno je le, da si to vse lažje in lažje predstavljamo.

Vsi ti filmi torej svarijo pred vse večjo animalizacijo sveta – pred neoprimitivizmom vse bolj poživinjenega neoliberalnega kapitalizma. Poglejte si le Memory Hole, sklop bizarnih ameriških domačih videov, pa boste videli, kaj vse so pripravljeni početi ljudje, da bi bili konkurenčni in kompetitivni. Neoliberalizem ljubi te, ki uživajo v samoponiževanju.

V Vozičku, ki ga je posnel Matic Pandel, se nakupovalni voziček kar sam vozi. Ja, samovozeč je in avtonomen – kot tista guma v Dupieuxovi klasiki Rubber. Nič ga ne ustavi. Ve, kam mora in kje se prevzame blago. V Čudovitem dnevu pa imate Srba, ki se odpove dediščini, ker ne jebe neoliberalnega kapitalizma, in ki ugotavlja, da je Jugoslavija zdaj, ko so se povsod uklonili neoliberalnemu diktatu, končno postala Amerika. Le še vprašanje časa je, kdaj bo spet tekla kri.

Filmi, ki jih bo zavrtel FeKK, ne puščajo dvoma, da neoliberalni cirkus ljudem spušča kri: od tod brezposelnost in brezperspektivnost mladih (Aquapark), prekarnost (Edinstven), kolonializem (Kompleks Burkina Brandenburg), deportacije ilegalcev (Izberi se ime), nemoč Palestincev (Podpisal sem peticijo), demoniziranje transspolnosti (Ujetnik družbe), nasilje v družini (Spustite pse), vsakdanji seksizem (Spirala), vse napornejši seks (Naporno), spletni teror (Sextortion), razredni sram (Sram), patriarhalni rasizem (Kolikšna je škoda), socialna smrt (Mamin zaklad) in tako dalje. V filmu 3. september 2015 se ljudje požrejo med sabo – zaradi jebenega parkirnega mesta!

Posledice tega neoliberalnega stresa so očitne – filmi, ki jih bo zavrtel FeKK, so polni ljudi, ki potrebujejo pomoč: bolnišnico, terapije, zdravila (Peloid, Gottlieb, Poskus srečne zgodbe, Dolina vladarjev itd.). Utrujeni so, razdejani, ustavljeni, uničeni. Občutek, da na konju dirjajo skozi življenje, je sprhnel. V hrvaški Tini gre glavna junakinja v novo leto s pogrebom.

Če pa hočete videti, kako je bilo nekoč, si poglejte retrospektivo kratkih filmov Dušana Makavejeva, recimo Lepotico 62 (lepotno tekmovanje si leta 1962 na Tašmajdanu ogleda 15.000 ljudi!), Parado (s transparentom “Samo enotni bomo zgradili socializem”), Kaj je to delavski svet? in seveda – Novo domačo žival. Ja, avto. Ko je prišel avto, so ljudje zahtevali odstrel konj.