Spolne zlorabe ne smejo zastarati?

Marija, Neža in Eva so ženske, ki so v preteklih mesecih za Mladino spregovorile o svoji izkušnji iz otroštva, ko so bile spolno zlorabljene. Njihova imena so izmišljena, družbena stigma je še vedno prevelika, da bi v javnosti nastopile z imenom in priimkom, se postavile pred fotografski objektiv … Vse so zlorabile osebe, ki so jih dobro poznale, brat, sosed, duhovnik. Poleg tega jih druži tudi to, da so pretekla dolga leta, desetletja, preden so bile o stiski, v kateri so vse od otroštva, sposobne spregovoriti sploh komurkoli, prijateljem, sorodnikom, kaj šele policiji, tožilstvu, sodnikom.

Prav to dolgo obdobje med spolnimi napadi in njihovim razkritjem je ena izmed značilnosti za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, še posebej kadar so žrtve otroci. Redko se zgodi, da o tem spregovorijo v času, ko se spolne zlorabe dogajajo, ali kmalu po tem, ko so se končale. Običajno vmes pretečejo leta, pogosto desetletja. Potem se včasih zgodi, da s skrivnostjo preprosto ne morejo več živeti. Pogosto pa je groza iz otroštva potlačena v podzavest in niti ni skrivnost, ki jo je treba ohranjati. Lahko za vedno ostane tam, v podzavesti. Včasih pa jo v zavest prikliče nepovezan dogodek, spomin, obraz, pogled, beseda, stisk roke … Težava je v tem, ker ta specifičnost kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otežuje tudi kazenski pregon storilcev. Ko zastaralni roki potečejo, žrtev njihovih storilcev ne more več preganjati.

Zastaranje samo po sebi, tudi v kazenskem pravu, ima svoj smisel. Kazen namreč doseže svoj namen, predvsem kadar v doglednem času sledi kaznivemu dejanju. Tako z vidika storilca kot družbe. Po preteku daljšega časovnega obdobja vse to zvodeni. Zvodenijo tudi dokazi, spomini, in dokazovanje kaznivega dejanja po dolgih letih je precej težje kot v »realnem« času. V čem je smisel pregona ostarelih nacističnih zločincev 70 let po drugi svetovni vojni, ki smo mu priča v Nemčiji v zadnjih letih? Gre za pregon taistih ljudi, ki jim je prej ta ista nemška država omogočila desetletja brezskrbnega življenja doma ali na tujem. Kazen je v teh primerih lahko v najboljšem primeru izključno simbolna. Z vidika storilca in družbe je brezpredmetna.

A spolne zlorabe so v tem pogledu vendarle posebne. Prekratki zastaralni roki namreč lahko onemogočajo kazenski pregon. Odsotnost kazenskega pregona pa daje občutek, da je sicer prepovedano ravnanje dejansko dovoljeno. Brez grožnje s kaznijo kaznivo dejanje v bistvu ni kaznivo.

NSi je pred dnevi v zakonodajni postopek vložila spremembo kazenskega zakonika, s katero bi se kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost zapisala na ekskluzivni seznam kaznivih dejanj, ki ne morejo zastarati. Ki jih je torej mogoče preganjati kadarkoli, vse do storilčeve smrti. Na tem seznamu so zdaj kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen dosmrtnega zapora, in pa kazniva dejanja zoper človečnost (genocid, vojna hudodelstva, odgovornost vojaških poveljnikov, ter tudi samo združevanje in ščuvanje k prej omenjenim kaznivim dejanjem). Pri nas so v tem pogledu sicer (bili) najbolj aktualni povojni poboji, in glede tega tudi sproženi določeni (pred)kazenski postopki, a dlje od tega ni prišlo.

»Zastaranje omogoča, da storilci ob tem, ko žrtve dolgo ne spregovorijo o spolnih zlorabah, uidejo roki pravice. Želimo dati jasno sporočilo storilcem spolnih zlorab, da njihova dejanja ne bodo nikoli zastarala in bodo vedno preganjani. Gre pa tudi za sporočilo žrtvam, da nikoli ni prepozno za prijavo tovrstnih kaznivih dejanj,« je v času siceršnjega političnega mrtvila ob predstavitvi zakonske spremembe povedal predsednik in poslanec NSi Matej Tonin.

Poskusov sprejemanja strožje zakonodaje glede spolnih zlorab je bilo v preteklosti že veliko. Večinoma so bili neuspešni, a nekaj posegov v zakonodajo na tem področju je doslej vendarle bilo. Tako se je prav prek sprememb zastaranja nekoliko olajšal pregon spolnih zlorab otrok, saj velja, da začne zastaralni rok teči šele ob polnoletnosti žrtve. Nekaj naj bi k varnosti otrok pred spolnimi zlorabami prispeval tudi tako imenovani register pedofilov, kamor se vpišejo storilci spolnih zlorab otrok, dostop do podatkov pa je potem omogočen določenim državnim organom in institucijam, predvsem v izobraževalnem sistemu. Podatkov o posledicah, ki jih ima ta novost iz leta 2011, in o številu vpogledov ter razlogih zanje sicer na pravosodnem ministrstvu nimajo. Posredovali pa so podatek o številu »registriranih pedofilov«, v register je danes vpisanih 699 ljudi. In v njem bodo ostali vse do smrti, saj gre za izjemo od pravila, da se podatki iz kazenske evidence brišejo po tem, ko preteče določen čas od prestane kazni oziroma »vrnjenega dolga družbi«. Pedofili torej ne morejo biti rehabilitirani.

Ne zdi se logično, da bi bančni kriminal zastaral po štiridesetih letih, spolne zlorabe pa že po desetih.

Z dvigovanjem kazni za spolne napade so se sčasoma nekoliko podaljšali tudi zastaralni roki za pregon spolnih napadalcev. Zastaranje kaznivih dejanj je nasploh odvisno od višine zagrožene kazni, ta pa je odvisna od »teže« kaznivega dejanja in tako je tudi v primeru spolnih zlorab. »Blažja« kazniva dejanja s spolno vsebino zastarajo po desetih letih, težja pa po dvajsetih ali tridesetih. Najbolj sprevržena, spolna zloraba osebe, mlajše od petnajstih let, zastarajo najkasneje. Sploh kadar so storjena na posebej grozovit način. Ker zastaranje začne teči šele ob polnoletnosti žrtve in ker traja trideset let, se ne more izteči pred 48. letom žrtve.

Veljavna zakonodaja torej do določene mere že upošteva specifičnost kaznivih dejanj, kjer med dejanjem samim in začetkom kazenskega pregona preteče precej več časa, kot je to običajno. Je pa res, da otroke najpogosteje spolno zlorabijo poznane osebe oziroma osebe, ki jim zaupajo, kazniva dejanja pa so storjena s prevaro, preslepitvijo. Za te primere kazenski zakonik določa nekoli nižjo kazen od omenjene »grozovite« zlorabe. Posledično prej zastara tudi pregon, in sicer po dvajsetih letih, torej pri 38. letu starosti žrtve. Prepričljivih razlogov, zakaj bi prav ta kazniva dejanja zastarala deset let pred kako drugo, »še hujšo« obliko zlorabe otroka, pa ni.

Vprašanje zastaralnih rokov za spolne zlorabe je sicer aktualno tudi z vidika zlorab v slovenski katoliški cerkvi. Razkrivanje teh močno zamuja v primerjavi s trendi iz tujine. In ker se je pandorina skrinjica zlorab v cerkvi šele dobro začela odpirati, utegne iz nje pasti kar nekaj pradavnih primerov spolnih zlorab. S tem, da je vprašanje zastaralnih rokov pri spolnih zlorabah specifično, se načeloma strinja celo dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti, ki sicer zagovarja treznost in preudarnost pri posegih v kazensko zakonodajo. Vprašanje zastaralnih rokov pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost je po njegovem mnenju legitimno prav zato, ker se žrtve s tem, da so bile spolno zlorabljene (še posebej, če se je to zgodilo v otroštvu), praviloma spoprimejo šele desetletja kasneje.

Pri spolnih zlorabah je čas pogosto zaveznik spolnih napadalcev in sovražnik njihovih žrtev.

Predlog NSi se na prvi pogled sicer zdi kot klasična brezplačna reklamna poteza v času dopustov. Težko je namreč pričakovati, da bi parlamentarne stranke tovrsten poseg v kazensko zakonodajo izvedle kar tako, na hitro, brez premisleka. Kljub temu pa se še zdaleč ne bi zgodilo prvič, da bi poslanci lahkomiselno in čez noč podaljšali zastaralne roke za nekatera kazniva dejanja. Konec leta 2013 so bili brez kazenskopravne razprave o sistemu zastaralnih rokov ti za kazniva dejanja, ki jih pri delu storijo bančniki, podaljšani za štirikrat. Da, za štirikrat. Kazniva dejanja bančnikov zastarajo po 40 oziroma 80 letih. To pa pomeni, da so v bistvu nezastarljiva, da ne zastarajo za časa življenja storilcev. Prav to NSi zdaj predlaga za spolne napadalce, katerih dejanja, ki so praviloma bolj zavržna od bančnih malverzacij, zastarajo po 10 oziroma 48 letih.

Morda bi zato glede kaznivih dejanj na področju spolnih zlorab vejalo vsaj poenotiti zastaralne roke ne glede na »težo« zlorabe. In sicer na zgornji meji. To bi namreč spolnim napadalcem in tudi njihovim žrtvam poslalo pomembno in enako jasno sporočilo, kot ga s populističnim predlogom želi NSi. Žrtvam, da čas ni njihov sovražnik, storilcem pa, da ni njihov zaveznik.