Neodgovornost do sovražnosti

V Sloveniji sovražniki drugačnosti (še) ne hodijo naokoli z avtomatskim orožjem in ne streljajo ljudi. A to še ne pomeni, da nimamo težav s sovražnostjo. Vrhovno sodišče je pred dnevi namignilo, da je najhujše oblike sovražnega govora mogoče in tudi treba kazensko preganjati. Nekaj zadržanih poskusov spopada s sovražnimi vsebinami v medijih (predvsem na njihovih spletnih straneh) vsebuje predlog nove novele zakona o medijih.

Odziv (predvsem s politične in civilnodružbene desnice) na napovedani boj s sovražnim govorom je bil oster. Pojavili so se očitki, da misel še ni zločin in da bo poleg svobode misli ogrožena tudi svoboda govora. SDS je državo že polepila s plakati, na katerih ima mlada ženska usta prelepljena z lepilnim trakom, na njem pa piše 133. člen. S tem je stranka želela namigniti, da se vračamo v »svinčene čase«, ko je omenjeni člen tedanjega kazenskega zakonika določal kaznivo dejanje »verbalnega delikta«.

A dejstvo je, da je sovražni govor v vseh mogočih pojavnih oblikah pri nas nesankcioniran. Slovenija pri tem zaostaja za vedno več evropskimi državami, ki so spoznale potrebo po sankcioniranju enega izmed pojavov, najnevarnejših za družbo. Že z zelo kratkim zgodovinskim spominom bi našli številne primere, ko se je dovoljeni in spodbujani sovražni govor manifestiral v pogromih in pobojih. Dovolj je, če se spomnimo nacistične Nemčije …

Seveda sama misel še ne pomeni zločina, ne pomeni storitve kaznivega dejanja. Toda strelski pohodi belih moških, ki si v zadnjem času v ZDA sledijo posebej zgoščeno, imajo eno skupno značilnost. Kakopak so se vsi začeli z mislijo, ta pa se je do udejanjenja v pobojih razvijala na družabnih omrežjih in specializiranih spletnih straneh, ki ponujajo zatočišče skrajnim idejam.

Patrick Crusius, ki je 3. avgusta z avtomatskim orožjem v veleblagovnici Walmart v ameriškem El Pasu ubil 22 ljudi in jih 24 ranil, je strelski pohod napovedal v »manifestu«. Tega je najprej objavil na skrajni desničarski spletni strani 8chan, od tam pa se je razširil na druga družabna omrežja. Storil je enako kot Brenton Tarrant iz novozelandskega Christchurcha, ki je marca letos med strelskim pohodom po tamkajšnjih mošejah ubil 51 ljudi in jih 49 ranil. Tarrant je pohod napovedal na 8chanu in prilepil povezavo na Facebook, kjer je potem množični umor v živo prenašal.

Svoboda in pluralnost misli sta bistveni ustavni vrednoti, o tem ne bi smelo biti nobenega dvoma. Verjetno pa tudi ni dvoma, da bo v okvirih te svobode treba najti mehanizme za omejevanje skrajnih misli, ki se navsezadnje izrazijo v fizičnem nasilju. Razprava o večvrednosti ras in o pobojih manjvrednih, napovedi strelskih pohodov in izvrševanje teh pač nimajo nič skupnega s svobodo govora.