Spodleteti bolje

Ta teden se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani začela poletna šola »Spodleteti bolje/ Fail Better«, ki si je naslov sposodila iz dela Samuela Becketta »Worstward Ho« in je organizirana v okviru praznovanja stoletnice fakultete in Univerze v Ljubljani. Poletna šola, ki jo obiskuje 120 udeleženk in udeležencev iz sedemnajstih držav, je končno tako imenovano »ljubljansko lacanovsko šolo« pripeljala v Ljubljano: študentkam in študentom predavajo Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič.

»Čeprav sovražim filme in popularno kulturo,« je v uvodnem predavanju zatrdil Žižek, »naj vam dam primer iz filmskega sveta. Ste že kdaj slišali za film Štiri poroke in pogreb?« Zbrana študentarija je prasnila v smeh. Vprašanje je bilo očitno retorično. »V tem filmu,« je nadaljeval Žižek, »Hugh Grant osvaja Andie MacDowell. To počne na tipičen britanski način: zapleta se, njegov govor se zatika, nerodno ponavlja stavke ... a mu na koncu uspe.« Njegov uspeh je skrit v neuspehu, v tem, da spodleti pri tem, kar počne. Vsak stavek osvajanja, ki ga želi izreči, se zatakne, zaplete, materializira na način, ki je bil drugačen od mišljenega, ampak ravno zato mu uspe. »Temu rečem produktivni neuspeh,« zaključi Žižek in mimogrede navrže tezo, da je celotna francoska kuhinja produkt produktivnega neuspeha. »Delali so sir, potem so nanj pozabili, zajela ga je plesen, zdaj pa to prodajajo kot poseben, žlahten sir s plesnijo.«

Ob Žižkovem predavanju sem pomislil, da se tudi v slovenski akademski skupnosti včasih dogajajo podobni, čeprav nekoliko drugačni »produktivni neuspehi«, ki rezultirajo v (nezasluženih) večjih ali manjših uspehih posameznikov in posameznic. Pri tem imam v mislih predvsem znanstveno produkcijo tistih člankov in monografij, ki sami po sebi ne pomenijo velikega znanstvenega preboja, a so premišljeno objavljeni v takih revijah, ki jim obstoječi sistem podeljuje zavidanja vredno številko točk, ki nato odpirajo vrata denarju za raziskovalne projekte, plezanju po habilitacijski lestvici in podobno.

Pred leti se je Univerza v Ljubljani srečala s primerom raziskovalke, ki si je v želji (ali potrebi?) nabrati kar največ točk začela izmišljevati empirične podatke in je v povprečju vsak mesec objavila nov znanstveni članek. Ti članki so bili seveda ničvredni, a obrtniško spretno napisani, da so preslepili tudi recenzente. Ti so namreč ena od pomembnih varovalk v sistemu, a zagotovo vedno ne delujejo. Spomnimo se samo znamenite prevare matematika Alana Sokala iz leta 1996, ko mu je v reviji Social Text uspelo objaviti članek, ki je bil popoln nesmisel. Lansko leto so prevaro v nekoliko drugačni obliki ponovili James Lindsay, Helen Pluckrose in Peter Boghossian. Napisali so dvajset nesmiselnih člankov, v katerih so uporabili sodoben znanstveni žargon. Le šest člankov je bilo zavrnjenih ...

Čeprav je bil Sokalov »napad« prvenstveno usmerjen v postmodernistični humanistični diskurz, češ da ta pogosto nima smisla, je »Sokalova prevara« danes sinonim za kritiko vse bolj razraščene kulture objavljanja člankov po tekočem traku. Spodbuja jo mantra »objavi ali propadi« (publish or parish), ki označuje naraščajoči pritisk na znanstvenike, da vse več publicirajo in da publicirajo selektivno le v revijah z visokim indeksom vpliva. Te revije pa so v rokah zasebnih korporacij, ki na ta račun odlično (in pravzaprav bolj ali manj edini) služijo, čeprav v procesu odigrajo najmanjšo vlogo. Uredniško, recenzentsko in avtorsko delo zastonj – in, kakopak, za točke v sistemu – opravijo raziskovalke in raziskovalci sami, korporacije, kot so Thompson Reuters, Springer ali Elsevier, pa vse to natisnejo in drago prodajo – predvsem tistim univerzitetnim knjižnicam, ki si lahko privoščijo drage dostope do revijalnih baz. Nekaj denarja poberejo tudi raziskovalcem, vsaj tistim, ki ustvarjajo v finančno ugodnejših razmerah in si lahko privoščijo, na primer, plačilo odprtega dostopa, kar pomeni, da je njihov članek brez plačila dostopen vsem. Gre le za obrnjeno logiko: namesto da bi dostop zaračunali bralcu ali bralki, so ga avtorju oziroma avtorici članka. Ob tem pa prodajajo še kup drugih stvari, ki zgolj kažejo, kako znanost postaja ujetnica kapitalske logike.

Revija Critical Social Policy, kjer sem objavil enega od svojih zadnjih člankov in ki ima za humanistiko in družboslovje razmeroma visok faktor vpliva, slovenski sistem SICRIS pa tako objavo opredeli z A’’ (izjemni dosežki), je po več kot letu dni revizij in končnem sprejetju v objavo od mene zahtevala, da se pred objavo najprej za vedno odpovem vsem avtorskim pravicam, pred spletnim podpisom te pogodbe pa sem moral odkljukati še vrsto plačljivih storitev – prav tako kot v trgovinah, kjer ne moreš neposredno do blagajne, ampak moraš najprej narediti cel krog po trgovini. Na tej poti so mi tako ponudili prosti dostop do članka, za kar bi moral plačati 2200 EUR, če bi želel, da so v članku objavljeni grafi v barvah, bi me to stalo 950 EUR, lahko bi naročil 25 tiskanih izročkov članka za 200 EUR, morda pa bi potreboval tudi poster, ki bi promoviral moj članek – za to bi zaračunali zgolj 50 EUR. Skupaj 3400 EUR. To sicer ni bil pogoj za objavo članka, a ponudbe ni brez povpraševanja. Verjamem, da si kdo umisli še vse to, kar ponujajo. Plačevanje za objavo članka pa tudi ni redkost.

Ko je članek končno objavljen, do njega ne moreš dostopati, če ni v tisti bazi revij, ki jih je plačala tvoja lokalna univerzitetna knjižnica. Za znanstvenika ni hujše more, kot da na spletu (ali kje drugje) najde informacijo o članku, ki bi ga moral nujno prebrati, a dostopa do njega ne zagotavlja nobena knjižnica v državi. Tudi sam sem že dostikrat pisal kolegom na ameriških univerzah in jih ponižno prosil za članke, do katerih nisem mogel dostopati, v zadnjih letih pa me je pred moledovanjem rešilo piratstvo. Danes tridesetletna Aleksandra Asanovna Elbakijan iz Kazahstana je namreč pred osmimi leti, ko je bila še študentka računalništva, ustvarila spletno stran Sci-hub, ki še dandanes omogoča ilegalni dostop do tako rekoč vseh znanstvenih člankov, ki jih izdajajo pomembne svetovne znanstvene založbe. Preprosto ji je bilo dovolj tega, da ni imela dostopa do relevantnih znanstvenih objav, saj so bile te predrage, in da je morala vedno znova prosjačiti avtorje tekstov, naj ji pošljejo kopijo članka. Danes uporabniki prek spletne strani sci-hub dnevno prenesejo 200.000 člankov – in za nobenega ne plačajo niti centa.

Revija Nature je Aleksandro Elbakijan leta 2016 označila za eno od desetih najpomembnejših oseb v znanosti, The New York Times jo je primerjal z Edwardom Snowdnom, najpogosteje pa ji rečejo kar sodobni Robin Hood v znanosti. Spletna stran je seveda ilegalna in pomeni kršitev avtorskih pravic. Leta 2015 je bila tako proti njej v Združenih državah Amerike vložena dosedaj najobsežnejša tožba v zgodovini glede avtorskih pravic. Tožbo je vložila založniška hiša Elsevier. Na sodišču je slednja seveda zmagala – sodišče ji je dodelilo 15 milijonov dolarjev odškodnine – Aleksandra pa se trenutno skriva nekje v Rusiji, saj ji grozi izročitev Združenim državam Amerike.

Sama trdi, da je njeno dejanje pomemben prispevek h gibanju za odprti dostop do znanosti in znanstvene produkcije.

Slednje obljublja revolucionarne spremembe v znanosti. Lani septembra je Science Europe lansirala tako imenovani Načrt S – načrt za objavljanje znanstvenih del v prostem dostopu. Gre za pobudo konzorcija evropskih nacionalnih raziskovalnih agencij in financerjev, med katerimi je tudi slovenska Agencija za raziskovalno dejavnost. Načrt S je namreč skladen z Nacionalno strategijo odprtega dostopa do znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov, ki je bila sprejeta že leta 2015 in ki predvideva, da morajo raziskovalci zagotoviti odprti dostop do svojih recenziranih znanstvenih objav, ki se »nanašajo na rezultate iz nacionalno financiranih raziskav«. Dosedanja realnost je drugačna: vrsta tovrstnih objav je še vedno zaprta, ker so stroški plačevanja za odprti dostop preprosto preveliki. Seveda obstajajo tudi revije, ki vse članke objavljajo v prostem dostopu, a te praviloma ne kotirajo visoko in niso del prej omenjenih baz revij z indeksom vpliva. In tu se začarani krog sklene: Agencija za raziskovalno dejavnost prek svojega informacijskega sistema SICRIS visoko vrednoti objave v mednarodnih revijah, ki večinoma objavljajo v zaprtem dostopu in pod nadzorom zasebnega kapitala, nacionalna strategija pa zahteva, da raziskovalci in raziskovalke objavljamo v revijah, ki jih – če zelo poenostavim – nihče ne bere, ne citira, pa tudi sistem SICRIS jim odmerja bore malo točk. Večina pragmatično izbere prvo opcijo.

Res je, da se število člankov z odprtim dostopom povečuje. Evropska raziskovalna shema »Horizont 2020«, ki se končuje, nova shema »Horizont Europa« pa tega ne spreminja, je namreč med upravičene stroške vpeljala tudi strošek plačila za odprti dostop. A tu zgodba postane do kraja perverzna: raziskovalec z javnim (evropskim) denarjem najprej izvede raziskavo, nato pa porabi še nekaj javnega denarja, ki ga plača zasebni korporaciji, da ta njegov članek objavi v odprtem dostopu in ga tako tista javnost, ki je že v prvem koraku plačala za raziskavo in nato še za odprti dostop, lahko prebere. Postavi se logično vprašanje: Zakaj v tem krožnem sistemu potrebujemo drage zasebne založbe? Članke bi vendarle lahko objavljali brez njih, pa tudi sistem beleženja citatov, računanje indeksov vpliva in kar je še takega, zaradi česar je založništvo znanstvenih revij cvetoči posel v zasebnih rokah, bi lahko postali del javnega (svetovnega) akademskega prostora.

Načrt S, ki naj bi sprva začel veljati naslednje leto, a je začetek že prestavljen na leto 2021, v določeni meri obravnava omenjena vprašanja. Založbe, s katerimi trenutno potekajo pogajanja, se mu kakopak upirajo in ga razumejo za radikalnega. Zato ne preseneča, da naj bi črka S v načrtu S pomenila »shock« (šok), kajti to je tisto, kar potrebujemo: šok za sistem, v katerem založniki ustvarjajo ogromne dobičke. Naj navedem le en primer: raziskovalke in raziskovalci iz Slovenije so lani objavili 1300 znanstvenih člankov v revijah, katerih lastnik je korporacija Elsevier. Vsak članek, ki ga Elsevier objavi v eni od svojih 2500 revij, prinese dobiček približno 3000 EUR. Povedano drugače: Elsevier je lani samo z znanstveno produkcijo slovenskih raziskovalk in raziskovalcev profitiral skoraj štiri milijone evrov. Zato me ni presenetil odgovor tiskovnega predstavnika Elsevierja, ki je na novinarsko vprašanje o Načrtu S dejal: »Če menite, da bi morale biti informacije brezplačne, pojdite na Wikipedijo.«

Do Načrta S nimajo zadržkov zgolj založbe, ki bi bile potencialno ob velik dobiček, pač pa tudi del raziskovalne srenje. Nekateri opozarjajo, da Načrt S ne bo uspešen, če se mu ne bo pridružila celotna akademska skupnost. Lahko se namreč zgodi, da bi Načrt S preprečeval internacionalizacijo znanosti in sodelovanja med raziskovalci iz držav, ki se bodo pridružile načrtu, in tistimi, ki bodo ostali zunaj. Poleg tega pravila Načrta S raziskovalcem trenutno prepovedujejo objave v približno 85 odstotkih znanstvenih revij, saj le 15 odstotkov revij trenutno takoj objavlja članke v prostem dostopu. Obstaja torej realna nevarnost, da bo kapital požrl tudi to dobro namero in se bo strošek plačevanja za odprti dostop zgolj prenesel z bralcev na avtorje. To hkrati pomeni, da si raziskovalne skupine z manj denarja ne bodo mogle privoščiti objav v odprtem dostopu.

Načrt S je morda najoprijemljivejša pobuda, ki bo posegla na področje znanstvene produkcije, vendar v ničemer ne prevprašuje samega sistema vrednotenja znanstvenega dela in ne preprečuje kulture »objavljaj ali propadi«. Slovenija je dober primer tega, kako bibliometrija in spodbuda k akumulaciji točk – več točk, večja možnost za pridobitev raziskovalnega denarja – vodita v množično produkcijo člankov in objav. Že zdavnaj smo presegli evropsko povprečje v številu znanstvenih objav na milijon prebivalcev – smo na osmem mestu med evropsko osemindvajseterico. Prav nasprotno je pri vlaganju deleža BDP v znanost: tu smo na samem evropskem robu. (Hm, manj denarja dobimo, več pišemo in objavljamo?!) Največji porast produkcije imajo naravoslovne vede: v sredini devetdesetih so naravoslovci v Sloveniji objavili približno 1000 člankov na milijon prebivalcev, zdaj je ta številka že krepko čez 5000.

Ampak bibliometrija sama po sebi seveda ni problem – težava je v tem, da je postala edino merilo kakovosti in vrednotenja, problem pa je tudi v tem, kaj in kako se vrednoti. Pisati v slovenskem jeziku se tako rekoč ne splača več, ker bistveno več štejejo tuje objave, ne splača se tudi prevajati ključnih znanstvenih del v slovenski jezik, ker prevodi skoraj nič ne štejejo, tudi uredniško delo je vse bolj karitativna dejavnost, prav tako se ne splača pisati knjig, ker štejejo samo citati iz člankov, pa čeprav so knjige objavljene pri priznanih (tujih) založbah itd. Kolegica je, na primer, objavila članek v visoko indeksirani znanstveni reviji v tujini, nato pa je priznana britanska založba Routledge ta članek ponatisnila tudi v knjigi. Če ta članek kdo citira iz revije, kolegica dobi točke, če ga citira iz knjige, pa čeprav gre za isto besedilo, ji sistem takega citata ne beleži. Seznam anomalij je še dolg ...

V svetu obstajajo številne pobude za prenehanje kvantitativnega merjenja kakovosti znanstvenega dela z merili, ki temeljijo na indeksih vpliva. Med njimi je na primer deklaracija DORA (San Francisco Declaration on Research Assessment), ki pojasnjuje, da je bil faktor vpliva izvorno mišljen kot orodje za pomoč bibliotekarjem pri naročanju znanstvenih revij, nikoli pa za merjenje individualnega znanstvenega »uspeha«. Deklaracijo je podpisalo že 1533 univerz, med njimi tudi dve z vrha prvih desetih univerz na šanghajski lestvici – univerzi Oxford in Cambridge. V Sloveniji je deklaracijo podpisala Univerza v Mariboru. Morda je ob stoletnici čas, da jo podpiše tudi Univerza v Ljubljani. To bi bilo pomembno simbolno sporočilo, pa čeprav bi z novim sistemom, ki bi zrasel na pogorišču citatologije in indeksov vpliva, ponovno spodleteli. Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič prek Becketta pravijo: »Poskusi znova. Zamoči znova. Zamoči bolje.«