Intervju / Ilija Trojanow, pisatelj: Moramo se zavedati, da tudi sami omogočamo izkoriščanje v svetu
lija Trojanow (1965) je eden izmed tistih evropskih intelektualcev, ki si globljega uvida v zakonitosti sveta niso pridobili (le) z branjem leposlovnih in strokovnih knjig, temveč so te zakonitosti doživeli in izkusili v lastnem življenju. Ko je bil še otrok, se je z družino iz bolgarske prestolnice, kjer se je rodil, preselil v Nemčijo, kmalu zatem so odšli v Kenijo. Do leta 1984 – z nekajletno prekinitvijo – je živel v Nairobiju, nato se je vrnil v Evropo in med letoma 1985 in 1989 v Münchnu študiral etnologijo in pravo. Leta 1999 se je za šest let preselil v Mumbaj, kasneje v Cape Town, nato pa se je znova vrnil v Nemčijo. Danes živi na Dunaju. In še vedno veliko potuje.
Čeprav je Trojanow prva leposlovna dela, potopise in reportaže, v glavnem o Afriki, napisal že v devetdesetih letih, si je svetovni sloves – in tudi najpomembnejše nagrade za književnost, ki jih podeljujejo na nemškem govornem območju – pridobil z romanom Zbiralci svetov. V njem je slikovito opisal življenjsko pot ekscentričnega angleškega popotnika in raziskovalca sira Richarda Francisa Burtona. Založba Beletrina je v zadnjih letih poleg Zbiralcev svetov izdala še slovenska prevoda njegovega okoljevarstvenega romana Tajanje in eseja Odvečni človek, v katerem je posledice podnebnih sprememb povezal z neizprosnostjo neoliberalnega trga delovne sile. Pisatelju, ki je tudi avtor številnih družbenokritičnih knjig, so ZDA leta 2013, ker je kritiziral delovanje NSA, prepovedale vstop v državo.
Ta čas končuje – kot pravi sam – precej dramatičen roman o Putinu, Trumpu, lažnih novicah in »žvižgačih«. V delu ima še kompleksen utopični roman, v katerem bo ponudil svojo inačico mogočega razvoja globalne družbe. Eden izmed njegovih zdajšnjih projektov je tudi pisanje krajše knjižice Intelektualna samoobramba. V njej bo bralcem predstavil tehnike, s katerimi naj bi se obranili pred napadi na intelektualno integriteto. Nekakšen »judo za možgane«, kot pravi.
Prejšnji teden je z Odprtim pismom Evropi odprl festival Dnevi poezije in vina, ki je potekal na Ptuju. V tem odprtem pismu – gre za projekt festivala, s katerim se ugledni evropski književniki odzivajo na razmere v Evropi, njihove zapise pa objavijo nekateri vplivni evropski časopisi – ni prizanesel nikomur v Evropi; ne njenim političnim elitam, pa tudi ne nam, njenim državljanom. Vsi smo »sostorilci«.
V pismu ste neskladje med retoriko in dejanji vodilnih politikov v EU ponazorili s shizofrenim ravnanjem glavnega protagonista Stevensonovega romana Doktor Jekyll in gospod Hyde. Trdite, da je njihovo »reševanje« najbolj žgočih težav v Evropi, migrantske tragedije, občutnega povečanja socialne neenakosti, podnebnih sprememb itd., zaznamovano s hinavščino, saj veliko govorijo o solidarnosti z najranljivejšimi skupinami, politike, ki jih izvajajo, pa so v resnici odvisne od gospodarskih interesov. Po vašem mnenju evropski politiki ne lažejo, temveč so žrtve neke oblike shizofrenije. Na podlagi kakšnega premisleka ste postavili to »diagnozo«?
To neskladje, ki ga opisujem v pismu, je povsem očitno. Vemo, da se vsi evropski politiki v govorih ob nekaterih priložnostih – v nemščini jih imenujemo Sonntagsrede, nedeljski govori – sklicujejo na tradicijo in ideje iz evropske zgodovine, na razsvetljenstvo, človekove pravice, socialno enakost, na vse tisto, kar je zapisano v naših ustavah, poeziji, filozofiji in določa naš zgodovinski DNK, nato pa, v »ponedeljek«, povsem pozabijo nanje. Od tu občutek globokega neskladja med idejami, ki naj bi bile bistvo Evrope, in stvarnostjo vsakodnevne politike. Spraševal sem se, kaj botruje temu neskladju. Teza, da politiki pač lažejo, se mi je zdela preveč preprosta, navsezadnje tudi zato, ker je težko nenehno lagati. Mislim, da je takšno ravnanje politikov ustrezneje pripisati neki obliki shizofrenije.