Reševanje umetnine

Steno direktorjeve pisarne v Strojni tovarni Trbovlje je krasila impresivna umetnina, sgraffito (vrezanka) akademskega slikarja Maksa Kavčiča iz leta 1953. A ker Strojno tovarno pravkar rušijo, od nje najbrž ne bi ostalo nič, če je ne bi opazil politik, kulturnik in trboveljski občinski svetnik Aleš Gulič in začel akcijo za ohranitev tega dela. Sliko vrezanke je objavil na družabnih omrežjih, obvestil ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki je Trboveljčan in izrazito naklonjen industrijski dediščini, vpletel pa se je tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Pobuda ni bila zaman: ZVKDS Celje se je nemudoma odzval in zagotovil nujno dokumentiranje ogrožene stenske poslikave, ki zajema natančno fotodokumentacijo in izris v razmerju 1 : 1, nato pa je restavratorski center pripravil oceno stroškov snemanja stenske poslikave. Dela so se začela v torek, da bodo umetnino lahko nemoteno sneli in restavrirali, pa se je izvajalec rušitvenih del Toming inženiring iz objekta umaknil do vključno 15. septembra – čeprav mu bo to povzročilo nekaj dodatnih stroškov.

Kdo je bil Maks Kavčič? Gre za enega najpomembnejših mariborskih umetnikov, ki je živel med letoma 1909 in 1973, na katerega je v zgodnjem ustvarjalnem obdobju vplival Zoran Mušič, pozneje pa se je njegovo ime pojavljalo skupaj z imeni slikarjev, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj in Nikolaj Pirnat. Poleg slikarstva, pri tem so ga najbolj zanimali krajine in tihožitja, slovel pa je kot odličen kolorist (slikar, ki se najmočneje izraža z barvami), se je ukvarjal tudi s scenografijo za ljubljansko in mariborsko opero ter restavratorstvom. Lani so bila Kavčičeva dela vključena na razstavo Zgodbe časa v dvorcu Novo Celje, kjer so poleg njegovih stvaritev predstavili še dela Alena Ožbolta, Mihe Maleša in Marija Preglja. Da se je sgraffito v nekdanji trboveljski tovarni ohranil, je toliko pomembneje, ker je umetnik poleg tega ustvaril le še tri dela v tej tehniki, ki so razstavljena v Mariboru, Velenju in Rušah – za trboveljski primerek ni vedela niti njegova hči, umetnica Metka Kavčič, ki skrbi za očetovo zapuščino.

Aleš Gulič je zelo presenečen, da je njegova pobuda naletela na takšen odziv – iskreno priznava, da tega, da se bo težava rešila tako hitro, ni pričakoval. »Po navadi sta v odnosu do umetnin na delu pragmatizem in kapitalistična brezbrižnost, ki bi nekatere zadeve uničila do neprepoznavnosti ne glede na njihovo vrednost,« je dejal, še preden je bila usoda umetnine dokončno jasna. Pri tem se lahko spomnimo na nedavno poročanje STA o odkritju zazidane stenske slikarije Janeza Vidica v Mariboru, ki so jo prav tako poskušali rešiti, a žal prepozno. »Primer ponovno odpira vprašanje zaščite umetniških del, ki so v zasebni lasti, saj se ni prvič zgodilo, da so bila s prenovo prostorov uničena vrhunska dela v njih,« smo brali takrat. Zaradi tega nas še toliko bolj veseli, da gre pri sgraffitu Maksa Kavčiča za zgodbo s srečnim koncem.