Kultura / O upu in brezupu. In o vsem, kar je vmes.
Prodorni režiser Divjak v novi predstavi razmišlja o tem, zakaj postanejo mladi le »ujetniki« svojega življenja, ne pa njegovi akterji
Fotografija z vaje za predstavo 7 dni, na kateri so režiser Žiga Divjak in nastopajoči: Matej Puc, Mojca Funkl, Iztok Drabik Jug, Ajda Smrekar, Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec.
© Peter Giodani
Žiga Divjak, 27-letni gledališki režiser, se je v zadnjih letih v slovenskem gledališkem prostoru uveljavil kot avtor premišljeno zasnovanih družbeno angažiranih predstav, kajti usode, skrbi in strahove »ponižanih in razžaljenih« namreč tematizira z zavedanjem, da smo zaradi zakonitosti delovanja zdajšnjega globalnega sistema »vsi v istem čolnu«. Tudi zato v predstavah ne moralizira, ne trka na vest, temveč »dokumentaristično« postavlja na oder zgodbe ljudi, da bi v gledalcih ozavestil misel, da »kot družba obstanemo le, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem«, je dejal lani v pogovoru za Mladino.