Zločin brez krivde: Primer Collini

Očetov naših imenitna dela.

Berlin: Fabrizio Collini, priletni priseljenec, prikoraka v prestižni berlinski hotel, vstopi v deluxe hotelski apartma in hladnokrvno ubije Hansa Meyerja, ostarelega magnata, enega izmed najbogatejših Nemcev. Tudi glavo mu zmečka. A ne zbeži, ampak povsem mirno pusti, da ga primejo. In potem molči. Noče povedati, zakaj ga je ubil. Kakšen motiv je imel? Nimajo pojma. Igra ga Franco Nero. Če bi ga igral Anthony Hopkins, bi mislili, da gre za nadaljevanje ali pa reboot Zloma. Nad Hopkinsa se je spravil mladi, neizkušeni, ambiciozni tožilec – Colliniju pa sodišče dodeli mladega, neizkušenega, ambicioznega odvetnika turškega rodu, Casparja Leinena (Elyas M’Barek), ki izgleda kot remiks Grishamovih odvetnikov, Jakea Tylerja Brigancea (Čas za ubijanje), Rudyja Baylorja (Mojster za dež) in Adama Halla (Chamber).

Da je Leinen dobro poznal magnata, ki je bil celo njegov mentor, da bo potemtakem branil morilca svojega mentorja, je kakopak ironično, a nič bolj kot to, da med obema – morilcem in žrtvijo – ne najde nobene povezave. Ker pa je to Nemčija (in ker je roman, po katerem so tale sodni triler posneli, napisal sloviti nemški odvetnik Ferdinand von Schirach, vnuk Baldurja von Schiracha, führerja Hitlerjeve mladine, obsojenega v Nürnbergu), ga eksplozivni puzzle odpelje nazaj, v čas II. svetovne vojne, med nacistične zločine (tudi tiste v Italiji), ki naj ne bi nikoli zastarali, a so leta 1968 vendarle skrivaj in konspirativno zastarali, tako da so lahko nacistični zločinci postali deus ex machina nemškega kapitalističnega čudeža. Kapitalizem pač potrebuje kapoje, gauleiterje, statthalterje in führerje.