Intervju / Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi.

Kljub temu pa mu je s knjigo uspelo ponuditi poglobljen razmislek o najaktualnejših družbenih vprašanjih, povezanih z nadzornimi sistemi velikih korporacij in oblasti, s kratenjem zasebnosti, s spletnimi fenomeni, ki odražajo voajerske in ekshibicionistične težnje sodobnega človeka, ter s spletnimi velikani, ki jim v zameno za njihove preroške sposobnosti razdajamo svoje dragocene podatke. Podjed ugotavlja, da če v sodobnosti nisi viden, pravzaprav sploh ne obstajaš. O teh temah smo pokramljali na njegovem domu v Ljubljani, kjer opravi veliko raziskovalnega dela. Kot priznava, mu raziskovanje družbenih vprašanj, povezanih s spletom, omogoča, da je »učbeniški primer foteljskega znanstvenika«.

V strahu, da nas nekdo opazuje, marsikdo prekrije svojo spletno kamero. Med takšnimi je celo Mark Zuckerberg. Ali je tak strah pred vseprisotnim nadzorom prek spleta upravičen ali pogosto meji na preganjavico?

Glede na to, da celo odločevalci o razvoju omrežij, torej tisti, ki ustvarjajo panoptik sodobnega časa, prelepijo svoje kamere, bi rekel, da je strah popolnoma upravičen. In očitno nam lahko ta fizična blokada – torej nalepka ali pokrovček, ki jih zdaj začenjajo vgrajevati v prenosnike – edina zagotovi, da nas z druge strani nihče ne gleda. Tehnologija za tovrsten vdor v zasebnost je na voljo. Oko je nenehno prisotno. Mogoče misliš, da je zaprto, a pravzaprav ni: z nekaj znanja in pravo programsko opremo te lahko skozi spletno kamero kdorkoli kadarkoli pogleda. To lahko v ljudeh vzbuja strašno preganjavico, a pravzaprav živimo v časih, ko moramo biti vsaj rahlo paranoični. Skrbi me, ker smo postali tako brezbrižni: pripravljeni smo imeti nadzorne kamere, ki jih z veseljem sprejmemo v naše domove. In pravzaprav doma nimamo samo kamer, temveč tudi prisluškovalne naprave. Amazonova Alexa ni nič drugega kot prisluškovalna naprava, na drugi strani pa te ne poslušajo zgolj računalniki, temveč tudi ljudje, in s pridobljenimi podatki izboljšujejo Alexine algoritme. Najbolj noro pa je, da smo pripravljeni za sledilne in prisluškovalne naprave drago plačati, jih nositi s sabo in hraniti s podatki, plačevati naročnino za njihovo uporabo, nato pa še enkrat plačati za analizo podatkov, ki jih zberejo o nas. Če bi za to izvedeli vodje obveščevalnih služb iz časa hladne vojne, bi se verjetno razjokali od veselja. Ali pa od žalosti, da takšne tehnologije niso bile na voljo že takrat.