»Brez podlage«

Okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić je pred časom presenetil z opozorilom, da nanj pritiskajo (mednarodni) neformalni centri moči, ki obvladujejo vrhove pravosodja. To je storil med razglasitvijo oprostilne sodbe za Milka Noviča.

Sodni svet je preveril domnevne pritiske in ugotovil, da si je sodnik Radonjić napačno predstavljal dovoljene »pritiske« na sodstvo kot nedovoljene. Zdaj so odločili tudi, da je kršil kodeks sodniške etike.

Sodni svet je takrat ugotovil, da »so trditve sodnika Zvjezdana Radonjića o poskusu vplivanja na njegovo sodniško neodvisnost brez podlage in posledica njegovega subjektivnega dojemanja«. Kot nedovoljene pritiske je razumel zapise v medijih o sojenju, pravna sredstva, ki jih je vlagal pooblaščenec Jamnikove vdove, dopis tožilstva in neformalne pogovore s sodniškimi kolegi.

Po poročanju časnika Dnevnik je Komisija za etiko in integriteto sodnega sveta presojala prav sodnikove izjave o pritiskih nanj, ki jih je vključil v govor ob razglasitvi sodbe. Zapisali so, da izjave o pritiskih pri sojenju, poskusih discipliniranja in diskreditiranja ter možnostih suspenza, nenapredovanja in uvedbe disciplinskega postopka, niso imele podlage v objektivnih dejstvih in so presegle namen javne razglasitve sodbe.

Po mnenju komisije je sodnik s tem kršil dve načeli kodeksa sodniške etike  – načelo odnosa in načelo ugleda. Načelo odnosa pravi, da sodnik vzpostavlja in vzdržuje korektne in spoštljive odnose s sodelavci in z udeleženci v postopkih, načelo ugleda pa, da sodnik z osebnim zgledom varuje ugled sodstva in se v vseh svojih dejavnostih izogiba neustreznemu ravnanju ali obnašanju.

Poleg tega je etična komisija strokovnim službam sodnega sveta naložila dopolnitev smernic za ravnanje sodnikov pri javni razglasitvi sodb. Sodniki bodo morali tako povsem po nepotrebnem upoštevati strožja pravila obnašanja pri razglašanju sodb.

Vendar vemo, kako je z »obsodbami« za kršitev etičnega kodeksa pred sodnim svetom. Leta 2006 se je pet vrhovnih sodnikov podpisalo pod kandidaturo Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Arhar je bil kandidat združene desnice na čelu z SDS. Sodni svet je izdal mnenje, da javno izražanje podpore kandidatom za politične funkcije ni v skladu s sodniško etiko. A posledice za »etično sporne« sodnike niso bile negativne: pozneje, v času, ko je bila na oblasti SDS, so napredovali. Mitja Deisinger in Jan Zobec sta postala ustavna sodnika, Janez Vlaj pa predsednik taistega sodnega sveta, ki je nekaj let prej ugotovil njegovo politično in etično spornost. Odločitve etične komisije so, žal, same sebi namen.

Da je Radonjićevo ravnanje klic na pomoč, ni dvoma. Sodni svet in sodstvo na splošno bi morala iskati načine za pomoč sodnikom, ki se znajdejo v takšnih ali drugačnih težavah. S stopnjevanjem pritiska nanje, kar počno zdaj, bodo dosegli ravno nasprotno.