Slovenija neuspešna pri zagotavljanju dostopnosti storitev socialnega varstva

Računsko sodišče je izvedlo revizijo, da bi preverilo, ali so vlada in ministrstva v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018 zadovoljivo skrbeli za tiste, ki zaradi starosti oziroma duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih

Vlada ter ministrstvi za delo in za zdravje niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem tistim, ki jih potrebujejo, je v reviziji ugotovilo računsko sodišče. Poleg tega država ni zagotovila enake obravnave upravičencev ter ustrezno načrtovala novega sistema dolgotrajne oskrbe.

Računsko sodišče je namreč izvedlo revizijo, da bi preverilo, ali so bili vlada, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za zdravje v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018 uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Želeli so odgovoriti na vprašanje, ali država zadovoljivo skrbi za tiste, ki zaradi starosti oziroma duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih.

Ugotovili so, da skrb države za zagotavljanje pomoči vsem, ki jo potrebujejo, v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni bila zadovoljiva. Vlada ter obe ministrstvi po mnenju računskega sodišča niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem tistim, ki jih potrebujejo, saj niso izkazali, da uresničujejo cilje za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Poleg tega niso zagotovili enake obravnave upravičencev, načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe pa ni bilo ustrezno.

V letu 2016 je pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 odstotka od vseh 395.127 upravičencev, 1,7 odstotka upravičencev je bilo v čakalni vrsti za sprejem v domove za starejše. Za ostalih 89,4 odstotka upravičencev država ni imela podatkov o tem, ali ter koliko pomoči bi potrebovali ter ali in kakšno pomoč dejansko prejemajo.

Kot so zapisali v mnenju, je v letu 2016 pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 odstotka od vseh 395.127 upravičencev, 1,7 odstotka upravičencev je bilo v čakalni vrsti za sprejem v domove za starejše. Za ostalih 89,4 odstotka upravičencev država ni imela podatkov o tem, ali ter koliko pomoči bi potrebovali ter ali in kakšno pomoč dejansko prejemajo. Država zato ne pozna odgovora na vprašanje, koliko oseb, ki so potrebovale pomoč drugih, je v obdobju, na katero se nanaša revizija, ostalo brez nje.

Opozorili so, da ministrstvo za delo ni zagotovilo podatkov o potrebah in razpoložljivih zmogljivostih za vse oblike storitev socialnega varstva. Kljub temu pa se je država odločila, da bo spodbujala razvoj skupnostnih oblik storitev socialnega varstva, čeprav podatki kažejo, da je povpraševanje po vključitvi v domove za starejše trikrat večje od povpraševanja po pomoči na domu. Država je poskrbela le za dodatne zmogljivosti v okviru institucionalnega varstva, medtem ko ni izvedla nobenega ukrepa, ki bi bil neposredno povezan s povečanjem števila uporabnikov v okviru skupnostnih oblik storitev.

Ministrstvo za delo tudi ni zagotovilo enake ali primerljive obravnave upravičencev glede dostopnosti do storitev, in sicer ne glede na to, ali bi se ti odločili za institucionalno ali skupnostno obliko storitve socialnega varstva.

Po opozorilu računskega sodišča enaka ali primerljiva obravnava ni bila zagotovljena niti uporabnikom oskrbe v domovih za starejše, saj ministrstvo ni natančno določilo kriterijev in meril za sprejem v zavode ter standardov oskrbe v domovih za starejše. Prav tako ni določilo vseh potrebnih kadrovskih normativov za socialno oskrbo v domovih za starejše, so še zapisali v mnenju. Kot so dodali, lahko domovi za starejše uveljavljajo različna pravila pri vodenju čakalnih vrst in sprejemu upravičencev v domove za starejše, hkrati pa lahko uporabniki v različnih domovih prejemajo različen obseg oskrbe.

Cena za uro pomoči v domu za starejše je v povprečju 17-krat nižja od ure pomoči na domu. 

Ministrstvo za delo tudi ni zagotovilo enake ali primerljive obravnave upravičencev pri zagotavljanju cenovne dosegljivosti storitev socialnega varstva, saj so skupnostne oblike storitev socialnega varstva dražje od institucionalnih oblik. Tako je na primer cena za uro pomoči v domu za starejše v povprečju 17-krat nižja od ure pomoči na domu, je še opozorilo računsko sodišče.

Opozorili so še, da so cene oskrbe pri koncesionarjih za skoraj 28 odstotkov višje od cen oskrbe v javnih zavodih, poleg tega pa se cene v domovih za starejše oblikujejo neodvisno od dejanskih stroškov oskrbe. Enaka obravnava glede cenovne dosegljivosti pa tudi ni zagotovljena uporabnikom pomoči na domu, saj se višina doplačil cene storitev oskrbe v različnih občinah bistveno razlikuje, še piše v mnenju.

Računsko sodišče še opozarja, da vlada ter obe ministrstvi niso ustrezno načrtovali novega sistema dolgotrajne oskrbe. Tako vlada ni natančno določila in razmejila nalog, za katere naj bi bilo pristojno vsako od obeh ministrstev. Pri pripravi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi niso natančno ugotovili slabosti obstoječega sistema ter določili virov financiranja storitev.

"Vlada je za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov."

Računsko sodišče

"Vlada je za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov," so zapisali na računskem sodišču in dodali, da je to nesorazmeren strošek v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih zmogljivosti. Zato po njihovem mnenji ni mogoče pričakovati, da bo država vzpostavila sistem, ki bo zagotavljal oskrbo vsem upravičencem, ki potrebujejo pomoč.

Računsko sodišče je revidirancem podalo priporočila za izboljšanje poslovanja, od ministrstva za delo pa je zahtevalo predložitev odzivnega poročila.