Prekletstvo Valburge

The Curse of Valpurga, 2019, Tomaž Gorkič

Groza privatizacije.

Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v slovensko verzijo Teksaškega pokola z motorko, no, v Slovenski pokol s cirkularko, ko trije serijski “podjetniki” (Jurij Drevenšek, Marko Mandić & Žiga Födransperg), kandidati za zlato gazelo, tuje turiste (Luka Cimprič, Saša Pavlin Stošić, Zala Djurić Ribič, Tanja Ribič, Jonas Žnidaršič, Niklas Kvarforth itd.), ki jih običajno vozijo na Bled in Bohinj ali v Postojnsko jamo, zarotniško preusmerijo v Valburgo, zapuščeno, razpadajočo, pozabljeno graščino, portal v morbidni mrak slovenske preteklosti, v kateri strašijo nacisti, vampirji, kanibali in demon, groteskni “sam-svoj-mojster”, slovenski Leatherface z nacistično čelado, kar je kakopak svarilo, da s slovensko preteklostjo ni šale in da je ne moreš preleviti v pornič, ker to že je.

Tako lepa je, da fuka sama s sabo. Valburga pa izgleda kot slovenska hiša strahov, kot državno premoženje, kot skupno dobro, ki ga zanemarijo, degradirajo in izčrpajo, da bi ga lažje privatizirali, in ki se privatizaciji potem na grozovito komičen, obešenjaško krvav, sarkastično slikovit način upre. (tudi Kinodvor & Kino Šiška)