Uspešen primer »izvoza« slovenske arhitekture v obdobju gibanja neuvrščenih

Skladnost z okoljem velja za eno od pomembnejših značilnosti dobre arhitekture. Če že ne dobesedno, naj bi se dobra arhitektura vsaj v likovnem, materialnem ali kakšnem drugem smislu navezovala na prostorske ali druge okoliščine. Le redko se zgodi, da je mogoče stavbo, skrbno načrtovano za neko lokacijo, prenesti v ne le zemljepisno, ampak tudi kulturno povsem drugačno okolje in da tam deluje kot ulita. Prav to je zgodba luksuznega hotela, ki ga je konec šestdesetih let za črnogorsko obalo projektiral Edvard Ravnikar, krivulje zgodovine in mednarodne politike pa so ga prinesle na breg reke Tigris v Bagdadu, kjer je bil zgrajen dobro desetletje kasneje in poimenovan Hotel Babilon. Ta tam stoji in deluje še danes. Zgodovino projekta v članku Gradnja Babilona neuvrščenih (Building the Non-Aligned Babel) opiše arhitekturni zgodovinar in kritik Vladimir Kulić. Vsaj delno pa je znana tudi delu generacije slovenskih arhitektov in arhitektk, ki so tedaj, na začetku poklicne poti ali še študenti, z Ravnikarjem sodelovali pri načrtovanju.