V Nemčiji begunec, v Sloveniji zapornik

Ko se je konec julija nemški državljan turške narodnosti Ismet Kilic z ženo in dvema otrokoma vračal z dopusta na Hrvaškem, ga je aretirala slovenska policija. Odtlej sedi v priporu, saj je videti, da se je slovenska država odločila, da ga izroči turški, tam pa mu grozi dolgoletna zaporna kazen. Kilic ni kriminalec, pač pa begunec in ena izmed številnih žrtev turškega režima, zaradi česar je v Nemčiji že pred več kot dvajsetimi leti dobil politični azil.

Kilic je bil v Turčiji med letoma 1995 in 2008 v odsotnosti obsojen na sedem let in pol zapora zaradi udejstvovanja v eni izmed opozicijskih strank in kritičnih izjav na račun turškega ravnanja s kurdsko manjšino. Leta 2013 je Turčija zoper njega izdala tiralico, tudi prek Interpola. A ker gre za politični obračun, za ravnanje turške države, zaradi katerega je sploh dobil status političnega azilanta, turške zahteve po aretaciji in izročitvi načeloma ne bi smele imeti pomembnega vpliva na njegovo življenje in varnost. In ga tudi niso imele, dokler ni stopil na slovenska tla in ga je prijela slovenska policija.

Nič nista pomagala predložitev nemške odločbe o podelitvi azila iz leta 1998 in nemško državljanstvo, ki ga je Kilic pridobil že leta 2008. Tudi ne dokazovanje, da ga je turška policija pred dolgimi leti med zaslišanji mučila. Ali pa pojasnjevanje, da je (politične) sodbe turških sodišč državne varnosti (kjer civilistom med drugim sodi tričlanski senat, v katerem sedi tudi predstavnik vojske) evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat označilo za neskladne z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pomagalo ni niti potrdilo Interpola, da je bila njihova tiralica zoper Kilica umaknjena, ker gre za tovrstne (turške) obsodbe, ki niso skladne z mednarodnimi standardi človekovih pravic. Nič niso pomagale pritožbe na vseh možnih sodnih instancah, tudi na vrhovnem sodišču ne. Kilic je bil v sredo že 55. dan v priporu. Čakajoč na morebitno izročitev Turčiji.

Izročitveni pripor Turčija izkorišča za nadlegovanje turških političnih disidentov, ki živijo v Evropi.

T. i. izročitveni pripor lahko sicer v skladu z mednarodnim pravom traja 30 mesecev oziroma dve leti in pol. In prav to dejstvo Turčija s pridom izkorišča. Turškim oblastem je povsem jasno, da s tiralicami in zahtevami za izročitev zoper politične disidente ne bodo uspele. To niti ni njihov namen. Namen je v samem izročitvenem postopku, ki je sam po sebi »kazen«. Vsakokrat, ko namreč Kilica (ali pa kateregakoli drugega v tujini živečega nasprotnika turškega režima) kak evropski policist preveri v bazi podatkov, sledi takojšen pripor in začetek izročitvenega postopka oziroma postopek ugotavljanja »dejstev«. Kazen so nevšečnosti izročitvenega postopka samega, na čelu z omejitvijo svobode gibanja, z dnevi, tedni ali meseci zapora. Turški režim predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana je v zadnjih desetletjih zoper svoje politične nasprotnike izdal več deset tisoč tiralic, ki so namenjene zgolj temu.

Kilicev odvetnik Pavel Djurković upa, da se bo čim prej odločalo o izročitvi, saj verjame, da jo bo sodišče vendarle zavrnilo. Dokazi za takšno odločitev so pač preštevilni. O priporu pa bo morda že pred tem odločalo vrhovno sodišče ter Kilica vendarle izpustilo in se bo do končne odločitve lahko zagovarjal s prostosti.

Čeprav je Kilic v zadnjih letih potoval že v več evropskih držav, med drugim v Francijo, Španijo in Švico, je imel to »smolo«, da se je očitno zdel sumljiv ravno slovenski (obmejni) policiji in so njegove osebne podatke preverili ter ob njegovem imenu našli turško tiralico. Morda jih je k temu navedel »nenavaden« nemški priimek.

Nova azilna zakonodaja, ki jo je pred leti sprejela vlada Mira Cerarja, policiji daje zakonsko pooblastilo, da ljudi ločuje na podlagi zunanjih okoliščin, tudi narodnosti in barve kože, in se na podlagi tega odloča za izvedbo ali neizvedbo ukrepov zoper določenega posameznika. O teh in drugih novostih »protitujskega zakonodajnega svežnja« je že odločalo ter še vedno odloča slovensko ustavno sodišče. V sredo so recimo ustavni sodniki ponovno glasovali o ustavnosti zakona o tujcih, saj si je eden od sodnikov premislil. O določbi zakona, ki bi omogočala popolno zaprtje meje za vse begunce – tudi tiste, ki so upravičeni do mednarodne zaščite –, odločajo že več kot dve leti in pol.