Zadnji odcep za Evropo

Ryszard Kapuściński, legendarni poljski novinar, pisec literarnih reportaž, kandidat za Nobelovo nagrado, ki je velik del življenja preživel v Afriki, kjer je skakal od revolucije do revolucije, od enega državnega udara do drugega, v svojem delu Ebenovina, prevedenem tudi v slovenski jezik, opisuje, kaj se je zgodilo z afriškimi državami, potem ko so se osvobodile, ko so se rešile kolonializma. Zelo hitro, v dnevu ali dveh, je sledila »menjava straže«, prej so vladali Evropejci, po novem pripadniki tega ali onega klana. Temelji za tranzicijo so bili postavljeni že prej. V času belske nadvlade so v Londonu ali Parizu državne uradnike spodbujali, naj se vendarle preselijo v Afriko, ponujali so jim veliko: vrt, vilo, bazen, avtomobil, bajno plačo, služinčad – kolonialna birokracija je živela rajsko. In ko je ta birokracija zapustila položaje, so te palače, to razkošje zasedli drugi. Začel se je, tako Kapuściński, neizmerno oster in krut boj za oblast. »V hipu, na mah se je pojavil nov razred, ki ničesar ne ustvarja niti ne proizvaja, temveč samo vlada družbi in uživa privilegije.« Francozi so ta pojav cinično poimenovali »politique du ventre«, politika trebuha. Politika je postala način, kako na hitro obogateti, kako si pridobiti bogastvo in družbeno moč.