Slavus in ščavi

Minulo nedeljo je Narodna in univerzitetna knjižnica na svojem Facebooku kot na eno izmed dragocenosti iz knjižnice barona Žige Zoisa – od sredine oktobra bo njegova zbirka predstavljena na posebni razstavi v NUK – opozorila na prvi italijansko-slovenski slovar.

Knjižica z letnico 1607, v kateri je italijanski duhovnik Alasia da Sommaripa zbral 2600 italijanskih gesel, hkrati pa jo sestavil kot nekakšen vademekum za italijansko govoreče, ni zanimiva le zato, ker je edini ohranjeni izvod tega slovarja, temveč tudi zato, ker njen naslov – Vocabolario Italijano e Sciavo – izpričuje, da je bilo imenovanje Slovencev s slabšalno oznako sciavo/ščavo nekoč ustaljena praksa.

Sciavo izvira iz srednjeveškolatinskega imena S(c)lavus, torej Slovan, vendar je slabšalen zato, ker vsebuje tudi pomen suženj. »Ker so bili Slovani v srednjem veku predmet trgovine s sužnji, je ista beseda v več jezikih razvila pomen ’suženj’; denimo knjižnoitalijanski schiavo, tudi francoski esclave in angleški slave,« piše na spletni Jezikovni svetovalnici slavist Marko Snoj. In dodaja, da je »istega izvora tudi italijanski pozdrav ciao s prvotnim pomenom ’(tvoj) suženj (sem)’, ki smo ga že v 20. stoletju prevzeli kot čao in v zadnjih dveh, treh desetletjih dokončno podomačili v čav«.

Smo torej bili Slovani sužnji? Ne nazadnje so rimski zgodovinarji poznega obdobja Slovane opredeljevali za ljudstvo, ki se ne da pokoriti, kaj šele zasužnjiti. Res je, da so še v 10. stoletju Nemci veliko slovanskih vojnih ujetnikov zasužnjili, toda v naslednjih stoletjih – to bi morda lahko pojasnilo razvoj besede schiavi iz sclavus – Slovani niso bili vpleteni v obsežne vojne, zaradi katerih bi se (poraženo) slovansko prebivalstvo znašlo v suženjskem razmerju. Zakaj se je torej v 13. stoletju začelo »stapljanje« teh dveh besed v slabšalni sinonim? V času, ko je suženjstvo, kakršno so poznali v antiki in srednjem veku, začelo izginjati?

Ni naključje, da je do tega etimološkega »stapljanja« prišlo na območju današnje Italije. Resda je v 13. in 14. stoletju italijanska mesta že prežel duh renesanse, toda v času, ko so Dante, Petrarka in Boccaccio ustvarjali literarne mojstrovine, se je v Italiji znova razcvetela tudi trgovina s sužnji. Pokojni profesor zgodovine in akademik Ferdo Gestrin je v prispevku z naslovom Suženjstvo – prisilna migracija Slovanov v Italijo dokazal, da so trgovci iz italijanskih priobalnih mest, zlasti Benetk, v tistem času kupovali od trgovcev iz Dalmacije sužnje iz zalednih balkanskih dežel in jih prodajali v italijanska zaledna mesta, tudi na Kreto in v Marseille ter katalonska mesta. Velika večina zasužnjenih je bila žensk. Pripadniki nove meščanske elite, njihovi gospodarji in lastniki, so jim odrejali delo pri hišnih opravilih, bile so dojilje, uporabljali pa so jih tudi kot priležnice (amica). Med sužnji so bili tudi vojni ujetniki, tudi lakota in beda sta pognala ljudi v »prostovoljno« suženjsko razmerje.

Gestrin piše, da je šele v tem obdobju, torej z večjim dotokom slovanskih sužnjev na Apeninski polotok, prišlo do spremembe pri poimenovanju sužnjev. Dotlej so sužnje, tudi tiste iz današnje Bosne, poimenovali z besedami, ki so izvirale iz antičnih oznak, torej »mancipia, servus oziroma serva, tudi ancilla in le redko minores«, od konca 13. stoletja pa »se sclavus in sclava v Italiji na splošno uporabljata kot sinonima za termina servus in serva. Iz tega je sledilo italijansko pejorativno poimenovanje schiavo in sciava ter nato sciavo za Slovana oziroma Slovenca«.

Čeprav so v Dalmaciji v 14. stoletju zaradi pritiska katoliške cerkve trgovino s sužnji začeli omejevati, jo nato prepovedali, pa je ta še dolgo cvetela v italijanskih mestih, v neapeljskem kraljestvu pravzaprav vse do nastopa avstrijskih oblasti v 19. stoletju.

Besedo »sciavo« ali »ščavo«, kot že zapisano, danes kot psovko za Slovence uporabljajo italijanski nacionalisti.