Zamenjava režima

Ste videli Botra? Potem se spomnite tiste konjske glave. V postelji jo najde holivudski producent Jack Woltz, ki v svojem novem filmu noče angažirati Corleonejevega protežiranca, popevkarja Johnnyja Fontana. Ker se ne pokori, mafijci Karthoumu, njegovemu najljubšemu konju, odsekajo glavo – in jo nepokornežu servirajo med svilene rjuhe. Kot svarilo. Kot mem. Kot namig, da je zavrnil ponudbo, ki je ne bi smel zavrniti.

Donald Trump ne pošilja konjskih glav, temveč ministra za energetiko Ricka Perryja, nekdanjega teksaškega guvernerja. Če ti na kako veliko nacionalno slovesnost ali kako ugledno mednarodno prireditev, ki jo gostiš, pošlje Ricka Perryja, pomeni, da si nekje zamočil, da si torej zavrnil ponudbo, ki je ne bi smel zavrniti. In glej, no, pred časom je k nam, na vrh pobude Tri morja, poslal prav Ricka Perryja (ki priložnost za zmanjšanje slovenske odvisnosti od plina z vzhoda vidi v ameriških jedrskih reaktorjih, kot smo slišali), kar je bil kakopak več kot očiten signal, da smo nekje zamočili, da ne slišimo ameriških »prošenj«, da zamujamo pri gradnji drugega bloka krške nuklearke, da smo torej zavrnili ponudbo, ki je ne bi smeli zavrniti. Če pri gradnji ne bi zamujali in če bi drugi blok krške nuklearke – tako kot prvega – gradil ameriški Westinghouse, bi Trump v Slovenijo poslal vsaj podpredsednika Mika Pencea. Dobili bi božjega sla, ne pa konjske glave.

Rekli boste: ker je šlo za vrh energetske pobude, je povsem logično, da je poslal ministra za energetiko Ricka Perryja! Koga pa naj pošlje? Rekel bom le: povejte to Ukrajincem! Trump namreč ob koncu maja na inavguracijo novega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega ni poslal podpredsednika Mika Pencea, kot je bilo predvideno, temveč Ricka Perryja. Pence je obisk na Trumpovo zahtevo v zadnjem trenutku odpovedal. A šele zdaj smo ugotovili, da je bil Perry pravzaprav svarilo, še več – konjska glava.

Anonimni žvižgač – morda uslužbenec Cie, pravi New York Times – je razkril, da je Trump 25. julija v polurnem telefonskem pogovoru od Zelenskega terjal uslugo. In če mu usluge ne naredi, Ukrajina ne bo dobila ameriške finančne pomoči oziroma orožja, s katerim bi se lahko branila pred proruskimi separatističnimi silami na vzhodu države. Za kakšno skrivnost je šlo, ni skrivnost: Trump je terjal, da Zelenski – tako kot on predsednik, ki je padel iz televizijskega šova – preišče ukrajinsko poslovanje Hunterja Bidna, nekdanjega člana upravnega odbora ukrajinske energetske družbe Burisma, sicer sina Joeja Bidna, predsedniškega kandidata demokratske stranke, glavnega favorita za demokratsko predsedniško nominacijo, potemtakem njegovega največjega tekmeca. Jasno, Trump je pričakoval, da bo Zelenski malega Bidna tako umazal in kompromitiral, da bo s tem umazal in kompromitiral tudi velikega Bidna, Trumpovega neposrednega političnega tekmeca, za katerega je sicer te dni rekel, da je »zabit kot skala« (s čimer je le parafraziral svojega prijatelja Kim Džong Una, ki je rekel, da ima Biden »nizek IQ«). Od Zelenskega je torej pričakoval, da bo zlomil in sestrelil njegovega največjega političnega tekmeca. Vse sondaže namreč kažejo, da bi ga Biden – »Sleepy Joe« – gladko premagal. Tudi v Teksasu, ki ga je Trump leta 2016 gladko dobil!

Kot se še dobro spomnimo, je Trump med predsedniško kampanjo leta 2016 Rusijo na odprti sceni pozval, naj se vmeša v ameriške predsedniške volitve: hej, ruski hekerji, ruske tajne službe, razkrijte mejle Hillary Clinton! Pomagajte mi! Zdaj je Ukrajino skrivaj pozval, naj se vmeša v predsedniške volitve 2020: hej, Zelenski, ukrajinske oblasti, eliminirajte mojega protikandidata! Pomagajte mi! Če boste vi pomagali meni, bo Amerika pomagala vam! Quid pro quo. Če mi ne boste pomagali, boste dobili Ricka Perryja, ne pa orožja! »Veliko naredimo za Ukrajino,« je dodal, kot je razkril »transkript« tega pogovora, ki ga je – v imenu transparentnosti, a polnega elips (trajal je 30 minut, preberete pa ga v manj kot petih, pravi Jeffrey St. Clair, CounterPunch) – obelodanila Trumpova administracija. »Zelo, zelo dobri smo do Ukrajine,« pravi Trump. In doda: »Seveda pa bi rad, da nam naredite uslugo.«

Če ti na kako veliko nacionalno slovesnost ali kako ugledno mednarodno prireditev, ki jo gostiš, Trump pošlje Ricka Perryja, pomeni, da si nekje zamočil.

Odločite se, je hotel reči: hočete ameriško pomoč – ali le Ricka Perryja? Hočete protitankovske rakete – ali le konjsko glavo?

Da bi bilo sporočilo jasno, je pomoč Ukrajini – 400 milijonov dolarjev v orožju – teden pred tem telefonskim pogovorom ustavil in zamrznil, toda njegova administracija ni rekla, da je to storila zato, ker Zelenski noče ustreči Trumpu, ampak zato, ker ni povsem prepričana, da je to v interesu ameriške zunanje politike, ker sumi, da bi lahko to pomoč pogoltnila korupcija, in ker dvomi o učinkovitosti takšne pomoči. Ko so to argumentacijo za zamrznitev pomoči Ukrajini slišali v kongresu, so menda le debelo gledali in si mislili svoje (noro!), a verjetno niso niti pomislili, da je Trump citiral Botra in da je Zelenski dobil ponudbo, ki je ne bi smel zavrniti.

Ne da je to vse, kar je Trump hotel v zameno za ameriško pomoč. Od Zelenskega je terjal, da preišče tudi ukrajinske posle ameriškega varnostno-kibernetskega podjetja CrowdStrike, ki je delalo za Nacionalni komite demokratske stranke ter odkrilo, da sta računalnike demokratske stranke leta 2016 shekali ruski hekerski skupini (»Fancy Bear« in »Cozy Bear«), povezani s Kremljem.

Zakaj se mu je to zdelo tako zelo pomembno, pa spet ni skrivnost: če bi kompromitiral to podjetje, ki je v Ukrajini preiskovalo »svetovalno« poslovanje Paula Manaforta, bi morda kompromitiral tudi Muellerjevo »posebno« preiskavo (predvolilnih povezav med Rusijo in Trumpovo kampanjo), ki je pripeljala do Manafortove obsodbe – Manafort, svetovalec, lobist in pralec denarja, ki je zdaj v ječi, ki je nekoč v Ukrajini delal za proruskega Viktorja Janukoviča in ki je iz Ukrajine nezakonito odnesel 30 milijonov dolarjev, je Trumpov človek, nekdanji vodja njegove predvolilne kampanje.

Trump, veliki konspirolog, je v Ukrajini iskal dokaze, da so nedolžnega Manaforta z lažmi in fabrikacijami potunkali Ukrajinci, ki so skrivaj delali za kampanjo Hillary Clinton – in ki so ji tudi ukradli mejle. Ja, v Ukrajini je iskal dokaze, da so se v ameriške predsedniške volitve vmešavali Ukrajinci, ne pa Rusi. Ni teorije zarote, ki ji Trump ne bi verjel.

Toda vzorec obeh uslug, ki jih je terjal Trump, je bil isti: v zameno za uslugi, ki bi ju Zelenski naredil njemu osebno (in zasebno), je obljubljal ameriško pomoč – javna, proračunska, državna sredstva. Kar pomeni, da se je hotel z javnimi sredstvi – z ameriško finančno pomočjo – osebno okoristiti. Osebno se je hotel okoristiti z zunanjo politiko.

Ja, Trump, ki ima odnose za transakcije, je ravnal mafijsko. Ali boste naredili to, kar hočem, ali pa boste dobili konjsko glavo! Ne, z Zelenskim se ni le »dogovarjal«, ampak ga je izsiljeval. Postavil mu je ultimat. Nekajkrat mu je poslal celo svojega consigliereja Rudyja Giulianija. Usklajuj se z Giulianijem in pravosodnim ministrom Williamom Barrom, mu je rekel v aprilskem telefonskem pogovoru. »Gospodu Giulianiju in pravosodnemu ministru Barru bom rekel, naj te pokličeta ... Tej stvari hočem priti do dna.« Toda Zelenski se je očitno obotavljal.

Zato je maja na inavguracijo dobil Perryja, konjsko glavo, zato je Trump zahteve ponovil tudi v julijskem telefonskem pogovoru in zato je po tem pogovoru v Ukrajino – v slogu Tonyja Soprana – poslal svoje aparatčike, ki naj bi lokalnim oblastem pomagali pri »izpolnjevanju« Trumpovih zahtev. Zelenski je avgusta, kmalu po tistem telefonskem pogovoru, odpustil državnega tožilca Jurija Lucenka, ki je nedavno za Los Angeles Times razkril, kako so Trumpovi možje – na čelu z Giulianijem, ki je v intervjuju za CNN ponosno razlagal, kako je na Trumpovo zahtevo pritiskal na ukrajinske uradnike! – prihajali k njemu in ga prepričevali, naj sproži preiskavo proti Bidnoma.

Trump, ljubitelj avtokratov, despotov in diktatorjev, razpolaga z orjaško armado fanatičnih, divjih, agresivnih, militantnih privržencev.

Nič, Trump, gospod QuidProQuo, je skušal Ukrajino prisiliti, da se vmeša v ameriške predsedniške volitve.

Watergate 2.0

Nič novega. Trump ni prvič miniral demokracije, kakor se tudi ni skušal prvič okoristiti s predsedniško funkcijo. Okoriščanje s predsedniško funkcijo je prelevil v poslovni model, v »družinsko« podjetje. V tujih deželah – od Indonezije do Filipinov, od Indije do Paname in Urugvaja – projektom, ki so povezani s Trumpovim brendom, ekspresno odobrijo vsa dovoljenja, če je treba, spremenijo tudi okoljsko zakonodajo, do Trumpovih hotelov, letovišč in igrišč za golf zgradijo ceste in speljejo kanalizacijo, jasno, na svoje stroške, včasih podarijo celo parcele za gradnjo, podpredsednika Pencea je prisilil, da je na Irskem spal – in trošil – v njegovem letovišču (Doonbeg), državniki, diplomati, lobisti in poslovneži (tuji in domači), ki računajo na sodelovanje Bele hiše, pa v Washingtonu vedno spijo v Trumpovem hotelu – in vedno tudi poskrbijo, da Trump potem izve, da so trošili v njegovem hotelu. Tudi Zelenski je spal v Trumpovem hotelu, le da ne v Washingtonu, temveč v New Yorku, in tudi Zelenski je potem – v tistem julijskem telefonskem pogovoru – poskrbel, da je Trump izvedel, da je trošil v njegovem hotelu (»Ko sem nazadnje potoval v Ameriko, sem spal v Trumpovem stolpu.«).

Toda šele zdaj imajo demokrati občutek, da so ga zasačili pri osebnem okoriščanju s predsedniško funkcijo. Ti meni Bidna – jaz tebi 400 milijonov! Še več: občutek imajo tudi, da so ga zasačili pri zlorabi oblasti (s predsedniško funkcijo je hotel pomagati sebi, ne pa državi), pa pri podkupovanju (ameriška finančna pomoč v zameno za ukrajinsko kompromitiranje Joeja Bidna), pri izsiljevanju (dobiti je skušal nekaj, do česar ni upravičen), pri kršitvi zakona o financiranju predvolilne kampanje (Trump je skušal za 400 milijonov skrivaj »kupiti« informacije, ki bi pred volitvami pokopale njegovega političnega tekmeca) in pri oviranju preiskave, kajti žvižgač je razkril, da so Trumpovi ljudje »transkript« julijskega telefonskega pogovora »umaknili iz računalniškega sistema, v kakršnem navadno shranjujejo takšne transkripte,« ter ga zaklenili in skrili v »poseben elektronski sistem, ki je sicer namenjen shranjevanju izredno občutljivih tajnih informacij,« s čimer so prikrili kriminalno dejanje – Trumpovo zlorabo oblasti. Ker so skušali celoten transkript pred kongresom in javnostjo prikriti, pomeni, da so vedeli, da je Trump zlorabil oblast. Zloraba oblasti je zločin – tako kot sta zločina prikrivanje zlorabe oblasti in oviranje preiskave.

Demokrati so imeli že prej dovolj razlogov, da bi proti Trumpu sprožili postopek za odpoklic, alias impeachment – Trump je zlorabljal oblast in spodkopaval demokracijo, s predsedniško funkcijo se je materialno okoriščal, z Ameriko je ravnal tako, kot da je njegova last, za nameček pa ga je brutalno kompromitiralo še Muellerjevo poročilo.

Toda z impeachmentom ni bilo nič – podpiralo ga je premalo demokratskih kongresnikov, Nancy Pelosi, vodja poslanske skupine (in predsednica predstavniškega doma), pa je lani – pred kongresnimi volitvami – nenehno svarila, da je impeachment preveč polarizirajoč, da bi le podžgal Trumpove volivce in da bi imel za demokrate pogubne politične posledice. Lahko bi jim eksplodiral v obraz, tako kot republikancem leta 1998, ko so skušali odpoklicati Billa Clintona – na kongresnih volitvah potem sedežev niso dobili, ampak so jih izgubili.

Nancy Pelosi je maja v intervjuju za New York Times poudarila, da je treba biti pripravljen, da Trump po volilnem porazu leta 2020 ne bo hotel iz Bele hiše.

Impeachment je kakopak dvostopenjski: začne se v predstavniškem domu, kjer ga je mogoče sprožiti z navadno večino in kjer predsednika tožijo. Če ga obtožijo, se impeachment preseli v senat, kjer predsedniku sodijo. Če ga obsodijo, leti. Senat mu dahne to, kar je Trump dahnil udeležencem TV-šova Vajenec: »Odpuščeni ste!«

Demokrati imajo zdaj – po lanskih kongresnih volitvah – udobno večino, »afera Ukrajina« pa je dovolj škandalozna, koruptivna in zarotniška, da so lahko 24. septembra precej na hitro in zelo samozavestno sprožili postopek za pripravo impeachmenta. In ne kaže slabo. Prvič, impeachment podpirajo skoraj vsi demokratski kongresniki (217 + en neodvisen = 218, natanko toliko glasov pa potrebujejo za sprožitev impeachmenta), drugič, sondaže kažejo, da je podpora impeachmentu zrasla, tretjič, Kurt Volker, posebni odposlanec za Ukrajino, vpleten v komunikacije med Giulianijem in ukrajinskimi voditelji, ki jim je obenem tudi svetoval, kako usmerjati preiskave, ki jih kot usluge terja Trump, je odstopil (podgane bežijo), četrtič, Joseph Maguire, Trumpov v. d. direktorja Nacionalne obveščevalne službe, je pred kongresno komisijo dejal, da je »žvižgač ravnal pravilno« in »v vseh korakih zakonito«, kar je potrdil tudi Chuck Grassley, eden izmed najvplivnejših republikanskih senatorjev, in dodal, da ga je treba zaščititi (Trump po drugi strani trdi, da gre za »veleizdajalca« in »vohuna«, ki bi ga bilo treba usmrtiti, s čimer poziva k linču!), petič, Fox News, Trumpova televizija, naj bi se bila, pravi Gabriel Sherman (Vanity Fair), že pripravljala na »neizbežno posttrumpovsko prihodnost« (celo Sean Hannity, največji Trumpov lojalist na tej televiziji, je menda rekel, da je žvižgačevo poročilo za Trumpa »zelo slabo«), šestič, New York Times je razkril, da je Trump tudi avstralskega premiera Scotta Morrisona prepričeval, naj mu pomaga kompromitirati posebnega preiskovalca Roberta Muellerja (tako da si lahko le mislimo, kaj vse je v telefonskih pogovorih prepričeval Vladimirja Putina, savdskega prestolonaslednika Mohameda bin Salmana in Kim Džong Una, prvega hekerja sveta), in sedmič, skupina vplivnih konservativcev, imenovanih Republikanci za pravno državo, bo milijon dolarjev investirala v televizijske in digitalne oglase, v katerih bo kongresne republikance pozival, naj brez zadržkov obsodijo Trumpa.

Bolje bi bilo, če bi na Peti aveniji koga ustrelil ali v Maksimarketu ukradel sendvič, kot pa da je predsedniku tuje države naročil, naj preišče njegovega glavnega političnega tekmeca. To ni le zloraba oblasti. To ni le korupcija. To ni le rušenje demokracije. To je že kar napaka. Podobna Nixonovi.

Amerika je dobila novi Watergate: tu je predsednik, ki je Ukrajincem naročil preiskavo političnega tekmeca (Nixon je to naročil »vodovodarjem«), tu je zloraba oblasti, tu je prikrivanje zlorabe oblasti, tu je eliptični »transkript« julijskega telefonskega pogovora (namesto eliptičnih magnetofonskih trakov s pogovori iz Nixonove Ovalne pisarne), tu so »vsi predsednikovi možje« (Trumpov osebni odvetnik Rudy Giuliani, zunanji minister Mike Pompeo, vodja Trumpovega kabineta Mick Mulvaney, pravosodni minister William Barr, podpredsednik Mike Pence), ki so mastno vpleteni v »afero Ukrajina« in ki jih čaka nekaj takega kot »vse Nixonove može« ( ječa, verjetno), in tu je žvižgač (»globoko grlo«), ki bo, kot napovedujejo, kmalu pričal v kongresu.

Watergate je Trumpu končno eksplodiral v obraz.

Pri Richardu Nixonu impeachmenta sploh ni bilo – prej je odstopil. Pri Trumpu bi impeachment lahko bil, demokrati ga hočejo speljati na hitro in končati že do decembra, toda malo verjetno je, da bo uspešen – senat Trumpa ne bo obsodil. Prvič, v senatu imajo večino republikanci (53 vs 47), drugič, ti republikanci so nori na Trumpa, in tretjič, za obsodbo Trumpa je potrebna dvotretjinska večina.

Je impeachment nesmiseln? Ne, sploh ne, pravi Ezra Klein (Vox), saj Trumpu, šele tretjemu ameriškemu predsedniku, ki ga bo doletel impeachment, leto pred volitvami ne bo sodil le senat, ampak mu bodo sodili tudi volivci. Vsaka nova informacija, ki jo bo prinesel impeachment, jim bo prav prišla, saj bodo lahko tako volili bolje informirani. In morda – morda! – na koncu ne bodo izvolili Trumpa.

Nemirna predaja oblasti

A tu se problemi šele začnejo: kaj če bi Trump izgubil volitve, pa potem ne bi hotel sestopiti z oblasti in zapustiti Bele hiše? To je povsem mogoče. Ne pozabite: ko so ga leta 2016 pred volitvami spraševali, ali bo, če volitve izgubi, poraz tudi uradno priznal, je odvrnil, da še ne ve in da bo vse »pustil v negotovosti«. Amerika ne pomni predsedniškega kandidata, ki bi rekel, da še ne ve, ali bo priznal volilni poraz. In ne pozabite, da se Trump, ki očitno ne more požreti, da v Ameriki število predsedniških mandatov omejuje 22. amandma (sprejeli so ga po smrti Franklina Delana Roosevelta, ki je bil izvoljen štirikrat), zelo rad »šali«, da bo v Beli hiši ostal dlje, kot predvideva ustava, ne le dva mandata, osem let, temveč »10 ali 14 let«, da »bomo dobili še štiri leta, in če bomo hoteli, še štiri in še štiri«, da bodo demokrate »spravili ob živce« in »dobili še tretji, četrti, peti mandat« in da bi mu morali mandat zaradi neuspešnega poskusa državnega udara – Muellerjeve preiskave – podaljšati za dve leti.

Spomnite se le, s kakšnim veseljem je na začetku lanskega leta sprejel odločitev kitajskega narodnega kongresa, ki je odpravil omejitve števila predsedniških mandatov, tako da lahko predsednik Xi Jinping v »Beli hiši« ostane do smrti: »To mu je uspelo. Mislim, da je to odlično. Morda bi morali nekoč to storiti tudi mi.«

Če bi Trumpa, spolnega fašista, v Beli hiši zamenjala ženska, bi bilo to več kot ironično. Bolj ironično bi bilo le, če bi se izkazalo, da je žvižgač v resnici žvižgačica.

Za začetek, Trump je prepričan, da je Ameriko naredil spet veliko in da brez njega ni velike Amerike. Kar stalila se bo. »Če bodo proti meni res sprožili impeachment, se bo borza sesula,« je tvitnil te dni. »Mislite, da smo po naključju dosegli najboljše borzne in gospodarske rezultate v zgodovini? Nismo.« Lani je rekel, da bodo Američani obubožali, če ga odstavijo. Z njim so vsi obogateli.

Trump je prepričan, da ni le nesmrten, temveč tudi dosmrten, da je torej naredil Ameriko tako veliko, da volitev ne more izgubiti. In tudi če jih bo leta 2020 izgubil, jih bo v resnici dobil – da jih je izgubil, bodo trdili mediji, ki pa itak lažejo in zganjajo »lov na čarovnice«. Da jih je izgubil, bo le fake news. To ne bodo volitve – to bo puč. Trump svojo volilno bazo stalno prepričuje, da proti njemu, demokratično izvoljenemu predsedniku, poteka zarota (Muellerjeva preiskava), da ga skuša »globoka država« odstaviti, da pripravljajo puč.

Leta 2016 je svojo volilno bazo pred volitvami neprestano kuril s trditvijo, da so volitve »naštelane« (fixed) in da jih bo izgubil le, če bodo goljufali, obenem pa je svoje volivce pozival, naj gredo na volišča in preprečijo, »da bi drugi prišli in volili po petkrat«. Takoj po volitvah, na katerih je osvojil več elektorskih glasov kot Hillary Clinton in na katerih je Hillary Clinton po drugi strani osvojila tri milijone več posamičnih glasov kot on, pa je trdil, da je osvojil več posamičnih glasov kot Hillary Clinton, a so ga ogoljufali, ker je skrivaj volilo tudi na »milijone in milijone« ilegalnih priseljencev.

Tudi Nancy Pelosi je maja v intervjuju za New York Times poudarila, da »moramo biti pripravljeni,« da Trump po volilnem porazu leta 2020 ne bo hotel iz Bele hiše, še posebej, če bo volilni izid tesen. »Zastrupil bo javno mnenje. Izpodbijal bo volilne izide.« Trdil bo, da je prišlo do masivne volilne goljufije.

S tem je dopolnila Michaela Cohena, nekdanjega Trumpovega osebnega odvetnika, ki je februarja pred kongresno komisijo rekel: »Bojim se, da ob njegovem volilnem porazu ne bo mirne predaje oblasti.«

Ne priznam tega sodišča!

Kaj bi lahko Trump naredil ob volilnem porazu, ni nobena skrivnost. Kmalu zatem, ko je Cohen podvomil, da bi Trump, če bi doživel volilni poraz, mirno prepustil oblast novoizvoljenemu predsedniku, recimo Joeju Bidnu (ali pa Elizabeth Warren, če bi »afera Ukrajina« slučajno odnesla tudi Bidna, kar ni izključeno), je Daniel Block v reviji Washington Monthly skiciral zelo verjetni Trumpov scenarij.

Jasno, Trump bi najprej oznanil, da gre za strašno volilno prevaro, za hudo volilno goljufijo – največjo v zgodovini. Tvital bi, da je dobil volitve, izpodbijal volilne izide in tožil vse tiste države, v katerih je izgubil. Logično: kjer je izgubil, so goljufali. Ali so imeli volišča predolgo odprta ali pa niso prešteli vseh glasov. Če bi njegov demokratski protikandidat zmagal v državi, ki ima republikanskega guvernerja in republikanski zakonodajni zbor (Florida), bi lahko republikanci na hitro ugotovili, da volilnemu izidu zaradi »dvomov« in »očitkov« ni mogoče zaupati, sprejeli nov zakon, razveljavili volilni izid in sami določili elektorje, ki bi potem v kongresu oddali svoje glasove novemu predsedniku, s čimer bi, kot bi rekli, »le implementirali ‘pravo’ ljudsko voljo«.

To, da je Trump na zvezna prizivna sodišča imenoval rekordno število zelo konservativnih sodnikov, ja, SVOJIH sodnikov, pomeni, da bi lahko njegovo izpodbijanje volilnih izidov naletelo na plodna tla. In glede na to, da so mu vse bolj radikalizirani republikanci – s senatno večino vred – že kar fanatično privrženi, bi po volitvah lahko oznanili, da jih skrbi »neregularnost« volitev, in mu kljub volilnemu porazu res pomagali do volilne zmage. Do demokracije itak kažejo tak prezir kot Trump.

Drži, Trumpa bi mnogi pozivali, naj prizna volilne izide in se umakne, a sam bi Ameriko – in svojo volilno bazo – zasuval in bombardiral s tviti, v katerih bi zagotavljal, da gre za puč in volilno goljufijo in da je volilo na milijone ilegalnih priseljencev, lažnih volivcev, kar bi ponavljali tudi Fox News in vsi skrajno desni, protrumpovski mnenjski voditelji (Sean Hannity, Rush Limbaugh, Alex Jones ipd.), pri katerih Trumpovi volivci dobivajo vse informacije. Trumpovi volivci bi si zato rekli: če VSI pravijo, da je volitve dobil Trump in da ga hočejo s PUČEM ogoljufati, potem je to RES!

Trump bi prirejal shode in – v neposrednih prenosih! – kričal, da ne bo priznal poraza in ne bo čestital lažnemu predsedniku, da je dobil volitve in da mu skušajo zmago ukrasti. In nihče ne bi nič mogel. Ne bi mu mogli preprečiti, da tega ne bi počel – da torej ne bi kuril in podžigal svoje zelo vodljive in vnetljive volilne baze.

Delal bi vse, da bi o volilnem izidu – tako kot leta 2000, ko se je zapletlo na Floridi – odločalo vrhovno sodišče, kamor pa je, kot vemo, imenoval dva izredno konservativna vrhovna sodnika, prava protrumpovca, Bretta Kavanaugha in Neila Gorsucha, s čimer je vrhovno sodišče tako spolitiziral, da politična, ideološka odločitev tega sodišča ne bi bila presenetljiva. Tako kot ni bila presenetljiva leta 2000, ko so konservativni vrhovni sodniki ustavili štetje floridskih volilnih glasov, ali natančneje: ko so konservativni vrhovni sodniki glasovali za Georgea W. Busha, liberalni pa za Ala Gora – in ker je bilo več konservativnih vrhovnih sodnikov kot liberalnih, je volitve dobil Bush.

Druga državljanska vojna

Prejšnji ameriški predsedniki so po izteku mandata ali volilnem porazu vedno mirno prepustili oblast nasledniku. Toda Trump ni »prejšnji« predsednik. Požvižga se na zakone, navzkrižja interesov, ustavo in demokracijo. Serijsko zlorablja oblast, prikriva svoje zločine, ovira preiskavo. In pred Gorom ima prednost – Gore je bil le podpredsednik in ni bil baziran v Beli hiši, Trump pa je predsednik, baziran v Beli hiši.

Kaj če 21. januarja 2021 preprosto ne bo hotel oditi?

V ustavi nikjer ne piše, kako odstraniš predsednika, ki Bele hiše po izteku mandata ali volilnem porazu noče zapustiti. Koga bodo poslali – Terminatorja? Težko si je predstavljati, da bo Trump kar odšel – brez boja. Če izgubi volitve, bo ob imuniteto, kar pomeni, da bodo proti njemu vložili številne obtožnice – zaradi osebnega okoriščanja s predsedniško funkcijo, oviranja preiskave, kršitve zakonodaje o financiranju predvolilne kampanje in tako dalje.

Če leta 2020 ne bo ponovno izvoljen, bo preostanek svojega življenja preživel na sodiščih – ali pa v ječi. Vse bo storil, da se to ne bi zgodilo.

In hej, kaj bo sam storil s tem, ki bo dobil volitve, sprašuje politolog Paul Quirk – ga bo aretiral in mu preprečil prevzem oblasti? Ga bo pustil? Bodo njega pustili v Beli hiši? Bo postal irelevanten? Bo imela Amerika dva predsednika?

Povsem mogoče – ker je tako drastično polarizirana, ker Trump, ljubitelj diktatorjev in sadističnega nasilja (ob južni meji je hotel speljati kanal, ki bi ga napolnili s kačami in aligatorji, in žice, ki bi jih napolnili z elektriko!), razpolaga z orjaško armado fanatičnih, divjih, agresivnih, militantnih privržencev, ker 80 odstotkov republikanskih volivcev bolj verjame njemu kot medijem, ker ne bi izgubil niti enega volilnega glasu, če bi na Peti aveniji koga ustrelil, ker njegovi volivci živijo v vzporednem svetu »alternativnih« dejstev, paranoje in konspirologije, ker jih je prepričal, da mediji lažejo in da so demokrati pučisti, ki v Ameriko vozijo priseljence, da bi belce zamenjali z nebelci.

Če bi Trumpa skušali odstaviti, bo tekla kri, pravi Trumpov zaupnik Roger Stone. »To deželo čaka izbruh nasilja, vstaja, kakršne še niste videli.« Trump, ki pravi, da mu ustava dopušča vse, kar hoče, impeachment že razglaša za puč, s katerim skušajo Američanom vzeti »moč, volilni glas, svoboščine, drugi amandma, religijo, vojsko, zid na meji in od Boga dane pravice«, obenem pa manično retvita tvite, v katerih njegovi privrženci – recimo pastor Robert Jeffress, sicer tudi velik fen Ricka Perryja – napovedujejo državljansko vojno, če bo predstavniški dom proti njemu sprožil impeachment.

Bodo Trumpovi privrženci, ki so že razpisali nagrado 50.000 dolarjev za vsako informacijo o identiteti žvižgača (»operativca globoke države«, kot mu sami pravijo), res vstali? In besneli? In blazneli? In razgrajali? In sprožili drugo državljansko vojno? Ne, kje neki, v Ameriki to ni mogoče, pravijo tisti, ki so pred štirimi leti rekli, da je povsem nemogoče, da bi bil v Ameriki za predsednika izvoljen Donald Trump.

Če pa bi se vendarle zgodil čudež in bi impeachment uspel, tako da bi odpoklicali Trumpa, a tudi podpredsednika Pencea, ki je prav tako vpleten v »afero Ukrajina« (»tudi on je imel nekaj pogovorov«, ga je pod avtobus vrgel Trump), potem bi – glede na hierarhijo – novi ameriški predsednik ... nova ameriška predsednica ... avtomatično postala Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma.

Če bi Trumpa, spolnega fašista, v Beli hiši zamenjala ženska, bi bilo to več kot ironično. Bolj ironično bi bilo le, če bi se izkazalo, da je žvižgač v resnici žvižgačica.