Intervju / Gregor Božič, filmski režiser: Ni mogoče zanikati, da je na italijanski strani fašizem še prisoten

Letos je leto Gregorja Božiča. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki ga je soustvaril s scenaristko in producentko Marino Gumzi, je bil v sekciji prvencev premierno predvajan na uglednem filmskem festivalu v Torontu. Mednarodni kritiki so ga označili za »izjemno poetično delo«, 35-letnega režiserja iz Nove Gorice pa poimenovali »up slovenske kinematografije« in »ustvarjalca, na katerega je treba biti v prihodnje pozoren«. Zgodbe so septembra slavile tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Prejele so 21 vesen, bile so tudi najboljši film po izbiri občinstva. Poleg tega je Božič kot direktor fotografije sodeloval pri filmu Matjaža Ivanišina Oroslan, ki je julija doživel premiero na slovitem festivalu v Locarnu v Švici.

Gregor Božič je režiser z izdelano vizijo avtorskega filma, ta vključuje tudi vpetost v sodobno svetovno kinematografijo in svež, z zgodovino slovenskega filma neobremenjen pogled na film kot medij ustvarjanja. Po študiju režije na ljubljanski AGRFT se je podiplomsko izpopolnjeval v Berlinu, tam je živel osem let, minuli ponedeljek pa se je že odpravil na dodatno izobraževanje v Lille. Pred nekaj leti se je napotil v Benečijo, po dolgem in počez prepotoval tamkajšnje skorajda pozabljene vasi in se v pogovorih z domačini seznanil tudi s težkim življenjem njihovih prednikov. In naredil film.

Snov za Zgodbe iz kostanjevih gozdov ste črpali iz popotovanj po Benečiji. Kakšen svet je to? Kako ste ga spoznavali?

Spomnim se, da sem že, ko sem bil otrok, s starši obiskoval te kraje. Včasih smo šli na izlet v katero izmed slovenskih vasi v bližini, denimo v vasico Lig na hribovju Kanalski Kolovrat, kjer imajo vsako leto praznik kostanja. Pokrajina se mi je zdela zanimiva; videti je kot nekakšen kanjon, z reko Idrijo ob vznožju, s hribovjem Kanalski Kolovrat na eni strani ter Benečijo na drugi. Z očetom sva nekajkrat hodila po teh vaseh, ki so bile tedaj zapuščene, danes pa so že povsem zaraščene. Te podobe so me fascinirale, se mi vtisnile v spomin, obenem pa sem tedaj te kraje občutil kot nekakšno »sivo cono«, saj mi nihče ni pojasnil, bil sem pač otrok, zakaj so vse hiše prazne.