Kultura / Čudaškost literarnega samotarja

Leta 1975 je Truman Capote, literarni ljubljenec newyorške smetane, napisal kratko zgodbo La Côte Basque, 1965, ki je usodno vplivala na njegov sloves. Capote je v zgodbi, ki se je še 40 let po nastanku drži oznaka ene najbolj nesramnih kratkih zgodb v ameriški literarni zgodovini, brez pomisleka razkril osebne drame in skrivnosti elite, s katero se je družil – nekatere ljudi je v zgodbo postavil celo s pravimi imeni. Tako v njej najdemo odlomek, v katerem se gospa Matthau (v resnici Carol Matthau) in gospa Vanderbilt Cooper (v resnici Gloria Vanderbilt) pogovarjata o svoji dobri prijateljici, Ooni – ni težko ugotoviti, da gre za Oono O’Neill, poročeno Chaplin. V njeni obsežni ljubezenski zgodovini, se spominja gospa Matthau, je bila tudi »tista stvar s Salingerjem«. Gospa Cooper ne ve čisto dobro, za katerega Salingerja gre, a ji gospa Matthau pojasni, da gre za avtorja del Franny in Zooey ter Odličen dan za ribe bananarice. Že zgodaj je želel postati pisatelj in je Ooni, ko jo je, star malo več kot 20 let, spoznal in se vanjo zaljubil, pošiljal po deset strani dolga čustvena pisma. »Oona mi jih je brala, in ko me je vprašala, kaj si mislim o njih, sem odgovorila, da se mi zdi (Salinger) fant, ki se zelo hitro zjoka. Toda njo je zanimalo, ali mislim, da je genialen in nadarjen ali pa samo smešen,« reče gospa Matthau. »Odgovorila sem, da oboje. In ko sem leta pozneje brala Varuha v rži in ugotovila, da je avtor Oonin Jerry, sem bila še vedno istega mnenja.« Capote ji v usta položi še tele besede: »O njem nisem nikoli slišala ničesar, kar ne bi bilo čudno. Vsekakor ni bil navaden judovski fant z Avenije Park.«