Goran Kompoš

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

Nick Cave and the Bad Seeds: Ghosteen

2019, Ghosteen / Bad Seed

+ + + + +

Nick Cave je o travmatični izkušnji ob izgubi sina, ki se je smrtno ponesrečil poleti 2015, spregovoril že v izvrstnem dokumentarcu One More Time with Feeling (2016). Ta je bil najprej mišljen kot filmski vpogled v teme s prejšnje plošče Skeleton Tree, toda nazadnje je nastal intimen portret Cava med najhujšo življenjsko preizkušnjo. Takrat je poskušal najti besede, s katerimi bi opisal svoje občutke in praznino prve mesece po nesreči, toda občutil je predvsem neznosno travmo, s katero se je spoprijel tako, da se je zakopal v delo. Z dolgoletnim sodelavcem Warrenom Ellisom sta v naslednjih mesecih posnela glasbo za tri celovečerce in TV-serijo Mars, z zasedbo The Bad Seeds pa se je pred dvema letoma odpravil na obsežno turnejo, med katero je nastopil tudi v Ljubljani. Takrat so bili številni presenečeni nad Cavovo odločitvijo za tako zgodnjo vrnitev na odre, je pa kmalu postalo jasno, da je v interakciji z občinstvom odkril nekakšno terapijo. Lani je zato vzpostavil še spletno stran The Red Hand Files, prek katere odgovarja na vprašanja svojih fenov, del tega procesa je bila tudi serija solističnih nastopov, na katerih je polovico časa odmeril glasbi, polovico pa pogovorom z obiskovalci. Zdaj, štiri leta po tragičnem dogodku, v globine (svojega) žalovanja pogleda tudi na plošči Ghosteen.

To je plošča, ki jo je preprosto moral posneti. Ne le zato, ker je bil Skeleton Tree v večinskem delu napisan že pred nesrečo, temveč zato, ker je za racionalno uglasbitev žalovanja potreboval časovno distanco. A to ne pomeni, da je zdaj našel vse odgovore. Prej se zdi, da se mu je v razmislekih o izgubi, minljivosti, življenju, smrti, posmrtnem življenju in žalovanju, ki se jih loti tudi skozi mistične in verske prispodobe, odprlo veliko več vprašanj kot odgovorov. Ker v zraku obvisi vprašanje, ali bo sam še kdaj našel notranji, duševni mir, s temačnostjo in žalostjo obtežene skladbe ponudijo vse prej kot lahko poslušanje. Toda hkrati se ves čas zdi, da si je Cave že med procesom pisanja teh pesmi vsaj začel celiti rane, zato je v njih tudi nekaj skoraj katarzičnega. Pri tem morda ključno vlogo odigra glasba, ki sta jo spet v celoti napisala z Ellisom in izrazno (pa tudi tematsko) zaokrožuje trilogijo, v kateri sta še plošči Push the Sky Away in Skeleton Tree. Tudi v novih skladbah si pobudo izmenično podajajo klavir in sinti, orkestralni posegi pa so postali še subtilnejši in zato še močneje spominjajo na ustvarjanje filmske glasbe, ki se ga loteva dvojec.

Ambientalni minimalizem je točno tisto, kar Cavove skladbe potrebujejo, da njegova bolečina ob izgubi sina postane skoraj otipljiva.

Ambientalni minimalizem je točno tisto, kar Cavove skladbe potrebujejo, da njegova bolečina ob izgubi sina postane skoraj otipljiva.
© Kerry Brown

Ampak prav ta (ambientalni) zvočni minimalizem je točno tisto, kar skladbe potrebujejo, da Cavova bolečina ob izgubi sina in spoprijemanje s travmo postaneta skoraj otipljiva. Čeprav se bo Ghosteen zagotovo znašel na seznamih letošnjih najboljših plošč, to ne pomeni, da je za vse okuse. Nedvomno pa bodo nove skladbe prinesle nekaj miru Cavu in – sodeč po vprašanjih s spletne strani The Red Hand Files – tudi številnim njegovim fenom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.